Ni ga imena, ki bi lepše opisal novi dom petčlanske družine v idilični vasici Zgornje Gorje pri Bledu kot Hiša za pet svobodnih duhov. Projekt, ki predstavlja čudovit primer alternative gradnji nove enodružinske hiše, pa ni poseben le zaradi srčnih lastnikov, temveč tudi zaradi izjemne preobrazbe starega, konstrukcijsko zdravega skednja.
Slovenska stavbarska dediščina je pravi biser, ljudje pa se tega vse premalo zavedamo. Številni objekti, ki so nekoč služili kot skednji ali hlevi, danes propadajo ali pa so predmet rušitve, medtem ko na njihovem mestu zraste novogradnja. Prav zato Hiša za pet svobodnih duhov služi kot pomemben opomin, da se arhitekturno dediščino splača ohranjati.
Projekt je vzklil z željo po revitalizaciji in ohranitvi starega, konstrukcijsko zdravega in dobro vzdrževanega skednja. Mlada družina, močno povezana z naravo, se je namreč odločila, da si v njem uredi nov dom. Odločitev se je izkazala za še kako pravilno. Kot alternativa novogradnji je skedenj precej bolj prostoren, kar je lastnikom prišlo prav, saj se jim je med prenovo pridružil nov član. Tudi investicija se je izkazala za finančno precej prijaznejšo v primerjavi z novogradnjo (približno 40%), poleg tega pa so s prenovo ohranili stari skedenj in ga rešili pred propadanjem, medtem ko je spodnji del ostal funkcionalen za potrebe domačije.
»S funkcionalnega vidika je projekt obsegal preoblikovanje zgornjega, lesenega dela skednja v uporaben, moderen, zdrav in prijeten dom za družino, usklajen z njenim dinamičnim in naravi usmerjenim življenjskim slogom,« o viziji projekta pove arhitekt Matej Gašperič.
Tloris sledi obstoječi konstrukcijski zasnovi. V pritličje je umeščen bivalni prostor, ki ga od kuhinje z jedilnico loči avtentična križna lesena konstrukcija, ob kateri je tudi litoželezna peč, ki ogreva velik del prostora. Ob jedilnici je še manjši kotiček, preurejen v domačo pisarno. Iz bivalnega dela je dostop do spalnice staršev, kopalnice in tehnične sobe oziroma utilityja. Jedilnica se odpira proti “lebdeči” terasi, ki se naslanja na nekdanje pobočje kmetijskega dovoza.
Ozko skrito stopnišče vodi na odprto podstrešje, ki prek medetaže ostaja povezano z bivalnim delom. V tem delu so uredili večnamenski prostor, kot dodaten prostor za igro, vragolije ali rekreacijo. V vzhodnem delu mansarde sta dve otroški sobi, še eno za najstarejšega sina pa so uredili v mini apartmaju, ki je bil sprva predviden za turistično dejavnost.
Stavbo so z arhitekturnega vidika osvobodili prizidkov, kjer pa je bilo le mogoče, so ohranili obstoječe materiale ali jih reciklirali. Izjema je strešna kritina, ki je bila sicer v dobrem stanju, vendar so jo na željo naročnika zamenjali z novimi betonskimi špičaki. Konstrukcija starega skednja je bila sicer v dobrem stanju, a je zahtevala posamezne ojačitve z novimi lesenimi elementi, ki so jih pustili pregledno vidne. Lesena fasada je praktično ohranjena v celoti. Prevzela je vlogo zunanjega sloja prezračevane fasade, hkrati pa ohranja karakter objekta in ga ščiti pred vremenskimi vplivi. Za potrebe energetske varčnosti so v notranjost vgradili sendvič konstrukcijo s toplotno izolacijo. Poleg tega so bili toplotno izolirani tudi tlaki nad polvkopano kletjo in streha.
Poseben izziv je bila umestitev zastekljenih površin, da bi zagotovili dotok naravne svetlobe v prostor. Kot pojasnjuje arhitekt, so tudi pri tem ostali zvesti avtentičnosti, zato so okenske odprtine umeščene z velikim spoštovanjem do stavbarske dediščine: »V ta namen smo uporabili različne posege, ki so vsi zasledovali cilj, da ne rušimo avtentičnega arhitekturnega izraza objekta. Večje panoramske odprtine smo diskretno umestili za obstoječe lesene konstrukcijske elemente ali pa nadomestili velika lesena vrata na kmetijskem vhodu v hlev. Manjše okenske odprtine so razporejene tako, da se prilegajo obstoječim odprtinam, ki se v leseni fasadi pojavljajo v tradicionalni obliki kelihov.«
Revitaliziran objekt ohranja tradicionalno podobo domačije in posledično arhitekturno dediščino prostora. Po drugi strani pa je oblikovanje sodobnega bivalnega okolja mladi družini omogočilo, da ostane na domačiji, posledično pa preprečilo staranje in praznjenje vasi. Projekt, ki ga je aktivno podprl Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), je zgledni primer, za katerega lahko le upamo, da spodbudi še kakšnega srčnega lastnika. Najboljša referenca je zagotovo zadovoljstvo mlade družine, ki si je v zavetju starega hleva ustvarila navdihujoč dom.
Arhitektura: Matej Gašperič
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Fotografije: Miran Kambič
