Ko se navdušenec nad zabavno elektroniko seli v lastno hišo, sploh ni presenečenje, da enega od prostorov nameni tudi domačemu kinu. Tomaž Geršak je svojo ljubezen do glasbe in filma prenesel v fizični prostor; za izvedbo pa je poskrbel kar sam.
Tomaž je svoj prvi domači kino sistem postavil že pri petnajstih letih, zanj pa je dolgo varčeval. “Glasba je visoko na moji prioritetni lestvici,” pove. V hišo je tako vgradil centralni avdio sistem, ki omogoča poslušanje glasbe v kopalnicah, v garaži in na terasi, eno od sob pa je namenil domačemu kinu. V njem najprej opazimo sedeže iz starega Cineplexxa: “So rabljeni, a obnovljeni. Izgledajo dobro in prostoru dajo kontrast,” pove. A sedeži so le vrh ledene gore: pravo srce sobe je njena akustika.
Izvedba je potekala hkrati z gradnjo hiše, a dela v kino sobi so potekala nekoliko drugače. “Skoraj vse je bilo izdelano ročno in v lastni režiji z veliko 3D načrtovanja,” pove Tomaž. Tri ločene napajalne linije za elektriko, temeljitejša izolacija estriha, antivibracijska vodila spuščenega stropa … Zaradi lokacij zvočnikov in projektorja je soba bolj kot ne prepredena s kablovjem.
“Za dober rezultat je zelo pomembna akustika prostora in to mi je predstavljalo daleč največji izziv. V sodobnih, izoliranih in močno zatesnjenih objektih je to še bolj kritično. V hobijevskem duhu sem tako porabil precej časa za raziskovanje, testiranje, meritve in izdelavo različnih akustičnih aplikatov ter principov. Kocke stiropora, ki služijo za difuzijo, sem lepil vsako posebej, na primer. Aplikate, kjer je potrebna milimetrska natančnost, je izdelal mizar s CNC strojem. Kovinske dizajnerske luči sem moral nadomestiti s plastičnimi, da niso vibrirale. Deli sobe in opreme so načrtno predelani tako, da je dosežena simetrija prostora in opreme.”
Soba je opleskana z mat sivo barvo, ki ne odbija svetlobe. Opremljena je tudi z delovno računalniško mizo, zložljivim platnom in seveda s hibridnim avdio-video sistemom in 15 zvočniki. “Večji del elektronske opreme, z izjemo večkanalnega procesorja, je načrtno starejši. Prvič zato, ker je bila ta konkretna serija moja nedosegljiva želja iz otroštva, drugič pa zato, ker je zasnovana brez današnjega potrošniškega pridiha. To pomeni vrhunske performanse za zelo zmeren denar,” skromno pripomni hobist, ki glasbo še vedno posluša tudi s starih medijev – kaset, cedejev, minidiskov.
Od takrat, ko je bila soba prvič uporabljena, pa do danes, ko je Tomaž z akustiko prostora v večji meri zadovoljen, sta minili približno dve leti. “Pri tem hobiju obstaja nehvaležno razmerje, kjer včasih za par odstotkov boljši rezultat porabiš ogromno časa in denarja,” se spominja let testiranja in malih popravkov. “A na žalost nisem človek kompromisov.”
Fotografije: Tomaž Geršak
