Vezenine so bile pred desetletji strogo rezervirane za praporje in oblačila dostojanstvenikov ter dam, danes pa jih slovensko podjetje spridoma uporablja tudi pri elementih, ki postajajo sestavni del interierja.
Podjetje Erčigoj je ob 100-letnici obstoja predstavilo impresivno zbirko najrazličnejših izdelkov, na katerih so v vseh teh desetletjih pustili svoj pečat. Podjetje, ki je bilo sprva osredotočeno na vezenje cerkvenih vezenin, po 2. svetovni vojni tudi praporjev, se je namreč v zadnjih desetletjih usmerilo tudi v umetnost in interier.
V sodelovanju s priznanimi slovenskimi umetniki in oblikovalci so tako ustvarili zavidanja vredno zbirko predmetov, s katerimi premikajo meje na področju vezenja. Občudujete jih lahko na razstavi, ki se razteza na kar 700 m2 površine in obsega zbirko 150 najboljših del zadnjih stotih let.
Enega najbolj impresivnih delov predstavlja umetniška zbirka podjetja, ki je nastala v sodelovanju s priznanimi svetovnimi umetniki in fotografi (Zvone Šeruga, Aleš Bravničar, Chris de Bode …). Med njimi zagotovo izstopa Steve McCurry (širši javnosti bolje poznan po podobi afganistanske deklice s prodornimi zelenimi očmi), s katerim so v podjetju Erčigoj stopili v stik in ob tej priložnosti kar 10 njegovih fotografskih del pretvorili v vezene umetnine.
Posamezno delo je sestavljeno iz več kot 4,5 milijona vbodov (za primerjavo, manjše vezenine jih imajo okoli 1000) in je plod enomesečnega dela. S tem so v podjetju naredili velik razkorak od ilustrativnih motivov do fotorealizma, njihovo sodelovanje s priznanim fotografom pa odpira nove možnosti razvoja medijev, saj lahko vezenina prevzame vlogo umetniškega dela, fotografije.
Pa ne le fotografije, tudi umetniška dela je mogoče aplicirati na vezenine. Dokaz za to so dela svetovnih umetnikov, kot so Van Gogh, Michelangelo, Monet in drugi, pa tudi priznanih slovenskih ustvarjalcev. Prav posebno impresiven je plod sodelovanja s slovenskim slikarjem Vladimirjem Lebnom, ki se odraža v tridelnih umetniških platnih s podobami kosmatincev in izvezeno klopjo (za potrebe le-te je zbral grafite z ljubljanskih klopi, še bolj pristno pa je delo postalo z igrivim žvečilnim gumijem na spodnji strani).
Na treh vezenih umetniških platnih je predstavljena zgodba moskovskih potepuških psov, ki se vsako jutro s podzemno železnico odpravijo v središče mesta, ob večeru pa se vrnejo domov. Edinstvena vezena umetniška dela s podobami psov so bila tako časovno kot tudi tehnično kompleksna – zavoljo skrčkov, ki predstavljajo izziv pri večjih dimenzijah vezenin in zahtevajo posebne postopke, premislek in tehnike.
Pri izdelavi vezenin in njihovi adaptaciji v umetniška dela v podjetju Erčigoj uporabljajo približno 10 do 15 tehnik, sicer pa so možnosti neskončne. Njihovo plodovito in zgledno sodelovanje s slovenskimi umetniki se odraža v najrazličnejših vezenih umetninah, ki obsegajo od impresionizma do sodobne umetnosti. V nekaterih primerih dela poustvarijo, v drugih se proces začne z motivi iz skice, v tretjih primerih pa kot izhodišče služi digitalna skica. Nekaj posebnega je tudi interpretacija vezenih panjskih končnic tako s tradicionalnimi kot sodobnimi motivi.
Glasbene sobe danes niso nikakršna posebnost, najmanj, kar lahko zasledimo v interierju ljubiteljev glasbe, so kotički, opremljeni z izbranimi gramofoni in ploščami. Audiofile bo tako navdušilo sodelovanje s priznanim slovenskim izdelovalcem gramofonov Kuzmo, za katerega so izdelali set vezene omarice z motivom jezera Tahoe (motiv Alberta Bierstadta), na podstrešju pa lahko občudujemo prav takšno omarico z motivi plešočih medvedov (motiviko predstavljajo plešoči medvedje, ki so jih v Vzhodni Evropi, po priključitvi EU, iz cirkusov izpustili na prostost, znanstveniki pa so z raziskavami ugotovili, da jih je cirkuška izkušnja tako travmirala, da še dandanes poplesujejo po tamkajšnjih gozdovih), ki je plod sodelovanja s številnimi slovenskimi ustvarjalci (Vladimir Leben, Pešo rokodelec itd.).
Prav v zadnjem sklopu razstave, ki je v najvišji etaži stavbe, je mogoče občudovati nekaj edinstvenih kosov interierja. Recimo vezeno uro slovenske oblikovalke Nike Zupanc, ki je bila razstavljena v milanski galeriji Rossana Orlandi, pri tem pa so uporabili sukance iz reciklirane plastike. Tako z barvami kot motivi izstopajo tudi pohištveni kosi, ki so plod sodelovanja s priznanim slovenskim umetnikom Silvestrom Plotajsom – Sicoejem. Kot prvi nas navduši paravan z obojestranskim vezenjem, naš pogled pa pritegne tudi »Sanjalnik«, počivalnik v izstopajočih barvah in motivih.
Novost na področju interierjev je prav zagotovo njihov OTON Interier, modularni sistem, ki omogoča, da vezenine postanejo del interjerja v obliki inštalacij ali umetniških del. S tem modularnim sistemom ni več omejitev velikosti, ki so posledica izzivov s skrčki, tako je mogoče na module poljubne velikosti aplicirati prav vse vrste motivov in upodobitev. Z napredno tehnologijo je mogoče posamezne predele poljubno osvetliti, za posamezne pa skriti tudi ozvočenje, s čimer tovrstna oblika dobi še dodatno funkcijo.
Tovrstni modularni sistemi imajo tudi odlično zvočno izolativnost, zaradi neskončnih možnosti uporabe motivov in materialov pa ponujajo brezmejno platformo za kreativnost in oblikovanje interierja. Tudi tu so možnosti neskončne. Od velike vezene tapete s podobo koralnega grebena, ki jo sestavljajo 40×40 cm velike modularne plošče, do raznolikih velikosti modulov, ki skupaj tvorijo Mondrianovo delo. Na podstrešju so z mikroskopsko povečavo orangutanove dlake in lusk metulja vrste Morpho peleides opozorili na brezkončne možnosti tovrstne vpeljave na predmete in v interier, hkrati pa ima projekt, ki so ga poimenovali Too little, too late tudi poglobljeno noto – opozarja namreč na izumiranje posameznih živalskih vrst, ki je posledica izsekavanja deževnega gozda.
