Stroga vila in dinamičen prizidek ustvarjata nove pogoje za sodobno bivanje ljubljanske družine.
Izvirna, majhna, a elegantna hiša v Trnovem je bila leta 1934 zgrajena za dve neporočeni sestri arhitekta Emila Navinška. Vsaki je pripadlo skromnih 50 m2 v etaži hiše. Navinšek, eden resničnih mojstrov modernistične arhitekture pri nas, je stavbo zasnoval v duhu svojega časa: kot strogo škatlo za čevlje, kjer je njen edini okras iskrenost uporabljenega materiala, bivalne površine pa so zasnovane skromno, a z (za tisti čas) velikimi zasteklitvami in velikim vrtom na zadnji strani hiše.
Novo kot harmonični kontrast staremu
Prizidek k tej hiši je – tako kot osnovna zgradba – odraz današnjih bivalnih potreb skozi govorico sodobne arhitekture. Dodatek k stavbi, ki ga avtorji, Ofis arhitekti, ljubkovalno imenujejo ‘tri škatle (za čevlje)’, je osnovno bivalno površino razširil za 130 m2. Igra treh enega na drugega zloženih kubusov, obloženih v enovito temno fasado, ustvarja dinamičen prostor, ki likovno povzema strogo govorico izvirnega volumna in je hkrati njeno popolno nasprotje.
Tri škatle, zložene z zamikom 90 stopinj, na zunaj ustvarjajo terase, senčnice in balkone, navznoter pa raznolike, razkošne prostore: velik bivalni prostor v pritličju, otroške sobe in sobo za goste v nadstropju ter glavno spalnico v podstrešni etaži.
Interier je večinoma oblečen v lesen opaž. Poleg tega, da mu le-ta daje posebno domačnost, toplino, pa tudi pridih luksuza, gre predvsem za igro minimalizma: arhitekti so v stene skrili vse vgradne omare, ki zaradi celovitega ovoja ne izstopajo iz celote. S tem se zagotovi velike, prazne prostore, kjer glavno vlogo igrajo udobni kavči, postelje in delovne površine.
Najpomembnejši element hiše pa je stopnišče. Ne le, da je s svojo umestitvijo med stari in novi del postalo ključni povezovalni element tako v vertikalni kot horizontalni smeri, s svojim nehomogenim oblikovanjem ustvarja vzdolž prostora posebno subtilno dinamiko in nakazuje stopnjevanje zasebnosti proti vrhu stavbe.
Arhitektura: Ofis arhitekti
Fotografije: Tomaž Gregorič