Ljubno ob Savinji je kraj ob sotočju Ljubnice in Savinje. Tik nad Ljubnico - in le lučaj od sotočja - stoji hiša. Kot barka, nasedla na suhem. Tako blizu vode, a vseeno predaleč, da bi lahko odplula. Predstavljamo hišo sredi gričevja, ki je z lesenimi terasami, vodnimi motivi in velikimi palubami v prvi vrsti poklon življenju na vodi.
Ta intrigantna, kar 420 m2 velika hiša pa ni novogradnja: je prenova dveh prej nepovezanih, tipičnih slovenskih hiš iz preteklega stoletja. Investitor si je zaželel celovite prenove in povezave hiš, za izvedbo pa je najel arhitekte iz biroja Superform; arhitekte, ki vsak svoj projekt zasnujejo kot večslojno izkušnjo prostora, in ki jih bolj kot forme in funkcije poganjajo zgodbe in raziskovanja. Zato sploh ni čudno, da je iz dveh neatraktivnih hiš nastala zgodba o vodi, o soncu in o življenju.
Dve starejši hiši, deloma vkopani v teren, sta tako postali osnovno izhodišče za nadaljnje oblikovanje. V večji hiši so umeščeni vsi zasebni prostori družine: spalnice, kopalnice, kuhinja in spa. Arhitekti so pred celotno jugo-vzhodno fasado dodali velik gank, ki se na potok in gozdnato pokrajino odpira preko zložljivih lesenih senčil. Le-ta se v trenutku usidrajo nazaj v fasado in hiši tako zagotavljajo nov, monoliten lesen ovoj. Adaptacija tega dela hiše je v formi in materialu ostala zvesta tradiciji lokalne arhitekture.
Druga, manjša hiška pa je doživela popolno materialno, funkcionalno, pa tudi perceptivno adaptacijo. Arhitekti so jo popolnoma preoblikovali, da bi nase laže sprejela funkcijo večnamenske dnevne sobe z razkošno bivanjsko teraso. To je pomenilo, da je hiša dobila več kot le novo preobleko: dobila je celotno novo konstrukcijo nadstropja in strehe, ki se proti soncu odpira s slemenskim svetlobnikom. Ker se je hiša povsem posodobila, so v njej uporabljeni sodobnejši materiali – jeklo, steklo, rehin-zink, skrilavec in les.
Zimski vrt za celo leto
Hiši sta med seboj povezani s steklenim prehodom nepravilne oblike, ki pa se v interierju brezšivno priključi novi dnevni sobi. Oprema je vanjo umeščena v več trapeznih lupin, ki vsaka po svoje zavzema določeno funkcijo – včasih kot stopnišče, ugreznjeno sedišče, kamin ali kot jedilnica. Bivalni prostor je oblikovan kot velik zimski vrt. 360° stekleno lupino le tu in tam prekine paneliran leseni strop, ki kot senčnik pokriva bivalne ambiente. Dnevna soba je tako vedno del narave – ob soncu, dežju in snegu -, ob lepih dneh pa se interier podaljša še v razkošno previsno teraso – palubo doma.
Unikatno hišo dopolnjuje unikatna krajinska ureditev. Organsko padajoče terase, ki se počasi približujejo bregu Ljubnice, so enkrat zelenice, drugič leseni platoji za sončenje, spret tretjič tlakovane površine, ali pa bazen, ribnik, škarpa. Nad njimi zalebdi velika previsna terasa, od koder s pogledom zaobjamemo simbiozo obeh krajin – umetne in naravne. Sprehodimo se po palubi in resnično začutimo – to je življenje.
Hiša je bila leta 2009 nominirana za nagrado Piranesi, opazili pa so jo tudi številne mednarodne revije za arhitekturo.
Arhitektura: Superform (avtorji: Marjan Poboljšaj, Anton Žižek, sodelavec: Meta Žebre)
Krajinska arhitektura: Bruto (Matej Kučina)
Fotografije: Miran Kambič
