Ni nas malo, ki smo prepričani, da nobena novogradnja ne more pustiti tolikšnega pečata, kot ga pusti dobra prenova. To dokazuje tudi vrsta odličnih prenov v slovenskem prostoru, ki je deležna izjemne pozornosti vas, bralcev. Med tistimi, ki se zavedajo njihove vrednosti, je tudi arhitektka Ajda Bračič, ki je v želji po ozaveščanju širše javnosti o ohranjanju stavbarske dediščine in trajnostnem vidiku prenov ustanovila platformo Kajža.
Kajža povezuje strokovnjake z najrazličnejših področij arhitekture in graditeljstva ter varuhe dediščine, okoljevarstvenike, na splošno pa navdušence nad arhitekturno prenovo. Tem je skupno zavedanje, da prenova ni le trajnostni koncept, ki ga bo treba vse bolj ponotranjiti, temveč tudi način za ohranjanje stavbarske dediščine.
Mi za začetek zaupate, kdaj vas je nazadnje kakšna prenova navdušila? Kdaj ste nazadnje med vožnjo po slovenskih cestah opazili kakšno dobro prenovo?
Zelo me je navdušila Domačija Vrlovčnik, delo arhitekturnega biroja Medprostor. Ne gre le za čudovito staro domačijo, temveč me navdušuje tudi kontekst prenove, saj je objektu vdahnil svežino in potreben šarm. Arhitekti se niso ustrašili drznosti, temveč so jo s širokimi rokami sprejeli, kar se je nadvse izplačalo. Sicer pa se to, da bi bila nad prenovo navdušena med vožnjo po cesti, zgodi le redko. Prvi razlog je verjetno ta, da vrednost prenove kot mimoidoči le s težavo oceniš. Detajli in trajanje so tisto, kar ti ponuja vpogled v prenovo in njeno kakovost. Drugi razlog pa je ta, da žal pogosteje kot navdušenje nad prenovo začutim ogorčenje nad propadanjem hiš. Pogosteje se mi zgodi, da vidim stare zapuščene hiše, ki bi potrebovale le nekaj pomoči, da bi spet ponujale prijetno okolje za bivanje. V glavi takrat preračunavam, koliko bi takšna hiša stala in koliko bi bilo treba vanjo vložiti.
Je bilo prav to vaše zavedanje o propadanju starih hiš vzrok za nastanek platforme Kajža?
Vsekakor, predvsem pa menim, da je prenova rešitev, ki jo moramo jemati precej bolj resno, tudi z vidika ekologije. Najbolj trajnostno je namreč uporabiti že obstoječo hišo oz. že vgrajeni material. S prenovo se ohranjata kulturna krajina in dediščina, hkrati pa se omeji stihijsko pozidavanje podeželja z individualnimi hišami. Pa še en razlog me je vodil pri osnovanju Kajže. V mestih je mogoče občutiti veliko stanovanjsko stisko, tudi zaradi pomanjkanja in občutne rasti cen nepremičnin. A tudi sama nimam dolgoročno rešenega stanovanjskega vprašanja. Ko sem dobila prvo redno službo, sem pogosto brskala po nepremičninah na spletu in iskala takšno, ki bi si jo lahko privoščila. Večinoma sem naletela na podrtije, ki so zame zaradi moje arhitekturne izobrazbe privlačen izziv. Morda so prav prenove ena od rešitev za stanovanjsko stisko mladih. Podeželje je z delom od doma postalo še bolj privlačno za bivanje. S priseljevanjem mladih na podeželje bi rešili še kakšno drugo težavo, recimo propadanje stavbnega fonda pa tudi staranje prebivalstva na podeželju. Če bi s primernimi spodbudami mlade spodbudili, da se preselijo nazaj na podeželje in tam obnovijo staro hišo, bi s tem morda sprožili tudi medgeneracijsko povezovanje in zagotovili pomoč starejšim vaščanom. Prenova po mojem mnenju prinese nekaj dobrega na vseh ravneh, zato se mi je zdel primeren čas, da ustanovim platformo, ki širi glas o tem. Na žalost je pri nas še vedno preveč razširjeno, da ljudje podrejo starejši objekt in na njegovem mestu postavijo novega.
Kakšen odnos pa sicer imamo Slovenci do starih objektov, do prenov? Pogosto velja, da so dražje od novogradenj.
Na tem odnosu bi bilo treba še pošteno delati. (smeh) Po pogovoru s številnimi arhitekturnimi kolegi smo namreč ugotovili, da je današnji odnos do prenov dediščina druge polovice 20. stoletja. Takrat se je namreč spodbujala individualna gradnja, saj so bili materiali dokaj ugodni, medtem ko so bile stare hiše pogosto enačene s pomanjkanjem, revščino. V tem času je zrasla generacija, ki ima še danes največjo finančno moč, njena miselnost pa se je ohranila. Hkrati pa se je pozabilo na stare hiše. V Sloveniji smo popolnoma odrezali stroko, ki se ukvarja s prenovo. Obdržalo se je le malo izvajalcev, ki so mojstri prenov. Tistih, ki imajo potrebno znanje za rokovanje s starimi objekti in sposobnosti. Večina gradbincev se je namreč usmerila v novogradnje. Z okrnjeno ponudbo izvajalcev na področju prenov se je povišala tudi cena, kar marsikaterega investitorja odvrne od renovacije.
Če so torej prenove večji finančni zalogaj, kaj pa lahko storimo, da ta krog zasukamo?
To, da je finančni zalogaj večji, ni nujno. Storimo pa lahko veliko, sploh s pravilnim oz. dobro usmerjenim komuniciranjem, čemur je namenjena tudi Kajža. Pomembno je, da prikažemo primere dobre prakse, ki ljudem sporočajo, da je mogoče tudi drugače. Da so se prenove lotili tudi drugi in s tem ustvarili presežno arhitekturno vrednost. Z vse večjim ozaveščanjem pri ljudeh spodbudimo željo po tem, da bi se tudi sami lotili prenove. Pri tem imamo mediji veliko odgovornost. Mi moramo pokazati kakovostno arhitekturo, ki je ljudem zgled. Prav je, da ljudi obdamo z vrhunsko arhitekturo, tako v medijih kot v prostoru, saj le tako ta postane norma. Če vidijo kakovostno arhitekturo, jo bodo posnemali tudi sami. Vidim, da se mentaliteta počasi že spreminja, saj se vse več mladih odloča za prenove starih podeželskih hiš. Deloma je to tudi posledica reševanja bivanjskega vprašanja, a menim, da so prenove nujnost, če se želimo kot družba obrniti proti bolj trajnostni, zeleni prihodnosti.
Kako pa sami ocenjujete obstoječe arhitekturne prenove v slovenskem prostoru? Kaj pogrešate?
Vrst prenov je toliko, kot je vrst arhitektov. Meni je ljuba predvsem filozofija, da se s prenovo stavbi doda novo plast, ne pa, da se le ohranja stanje, zamrznjeno v času. Če je objekt namenjen bivanju, če živi in se uporablja, potem je smiselno dodati nova plast, ki govori tudi o sodobnem času. Pri prenovah po mojem mnenju poznamo tri struje arhitektov. Prvi dodajajo novo plast in se ne bojijo drznih posegov, ki so dosledno spoštljivi do že obstoječega tkiva. Drugi so pristaši ohranjanja izvirne podobe, čeprav je pogosto težko določiti, katera plast je resnično prava in najbolj pristna. Tretji pa odnosa do dediščine skoraj nimajo in se po liniji najmanjšega odpora odločijo za rušitev in postavitev novogradnje. Pogosto je lažje začeti od začetka, to pa ne pomeni, da je tudi najbolj smiselno. Arhitekt ni zagotovilo, da bomo dobili kakovostno prenovo, zato vedno svetujem, da se pred odločitvijo za arhitekta pozanimamo o njegovih referencah in se z njim iskreno pogovorimo. Seveda pa je dediščina tudi tisto, kar ne spada pod Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, torej anonimni stavbni font, ki ga nihče ne ščiti. Ta me še posebej zanima.
Ta je tudi najbolj ranljiv, saj ne spada pod nikogaršnjo zaščito. Se strinjate?
Že res, a po eni strani sta ranljiva prav oba, tudi tisti pod zaščito zavoda, saj se investitorji zaradi tega pogosto ustrašijo. Prepričani so, da imajo zvezane roke, čeprav so po mojih izkušnjah konservatorji na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije zelo pripravljeni sodelovati. Ta anonimni stavbni font pa je ranljiv že zato, ker je na voljo vsem, da z njim počnejo, kar želijo. Včasih se mi ob pogledu na nepremičninske oglase zlomi srce, saj ljudje stare hiše prodajajo kot zemljišča, ker prodajalec že v osnovi staro hišo smatra kot nekaj, kar je smiselno le podreti.
Prav s Kajžo želite spodbuditi dialog o prenovi v širši javnosti. Kakšen je do zdaj odziv stroke na vaša prizadevanja?
Dober! Mogoče je to zato, ker ljudje redko povedo ustanovitelju v obraz, kaj si mislijo. (smeh) Priznati moram, da sem bila do zdaj vselej deležna odličnih odzivov. Vsem se zdi še kako pomembno, da se stavbarska dediščina ohranja, tako gradbenikom kot konservatorjem. Prek e-pošte pogosto dobivam vprašanja ljudi, ki so se lotili prenov. Če se znajdejo pred izzivom ali oviro, mi pišejo, jaz pa jim na najboljši način poskušam pomagati ali vsaj usmeriti. To, da obstaja zanimanje, se mi zdi dober znak. To je ključen korak pred prenovo, še preden se oseba odloči za arhitekta. Takrat se sprašuje, ali je stavba sploh primerna za obnovo. Je obnova sploh smiselna? In tako naprej. Ne pravim, da je vsaka stara hiša primerna za prenovo, prepričana pa sem, da se marsikateri dela krivica s tem, da se na prenovo sploh ne pomisli.
Na vaši spletni strani sem opazila tudi brezplačni tečaj prenove. Lahko poveste več?
Tečaj je nastal na povabilo zavoda ID20, ki deluje v Idriji in se ukvarja s kulturno dediščino. Prek evropskega projekta so vzpostavili platformo e-Duri, kjer je zastopana kulturna dediščina Slovenije. Ob tem so me prosili, naj pripravim začetni tečaj prenove starih hiš, neke vrste videoseminar, ki ti omogoča, da se prijaviš in si po želji ogledaš izbrane posnetke z na kratko predstavljenimi temelji prenove. Tam izveste, kaj vse je pred prenovo dobro vedeti, od papirologije do financiranja, spoznate izzive, s katerimi se lahko na poti prenove srečate, itd.
Razmišljate, da bi v prihodnosti ponudili tudi celovito pomoč pri prenovi, vključno s svetovanjem in izdelavo projekta?
Za zdaj je cilj platforme izobraževanje in komuniciranje, sem pa razmišljala tudi o tem, da bi v prihodnosti vsebino dopolnila s svetovanjem in z možnostjo izdelave idejne zasnove prenove. Pripravljamo knjižice z nasveti, spomladi smo imeli cikel pogovornih dogodkov na temo sobivanja, še naprej pa se bomo trudili za izvedbo delavnic in pogovorov o trajnostnem načinu gradnje. Septembra na Domačiji Pr’ Lenart na Belem pripravljamo oblikovalsko delavnico, več pogovorov in razstavo, pravi mali festival prenove. Dela ne bo zmanjkalo!
