»Naj se razvija in živi paleta kreativnih idej in naj se pletejo lepa povezovanja,« je rek akademske slikarke Nuše Smolič, ki deluje tako na domačih kot mednarodnih tleh. Vsestranska umetnica se namreč predstavlja z nizom razstav, ki bodo marsikoga nagovorile, da svoj interjer ponovno okrasi z umetniškimi deli. Sodobni interjerji so namreč z umetnostjo precej podhranjeni.
Nuša je že od malih nog povezana z umetnostjo, ta pa jo je tekom življenja čedalje bolj privlačila. Kot majhna deklica je prerisovala Disneyjeve junake in z njimi pridobivala prvo risarsko znanje. Že takrat je svoje risbe rada razstavila po dnevni sobi in kuhinji ter pustila, da so jih občudovali domači in gostje. V dijaških letih se je vpisala na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, kjer jo je zanimalo modno oblikovanje, pozneje pa na Akademijo za likovno umetnost, smer slikarstvo. Z namenom, da slikanje ne ostane le hobi, temveč postane poklic.
Prav vsak košček umetniške poti je izoblikoval njen proces ustvarjanja. Z modo se tako danes ne ukvarja več, včasih pa je svoja dela predstavila tudi na modnih revijah. A kaj kmalu se je izkazalo, da jo tudi pri modi zanima izdelovanje »slikarskih kreacij« in posledično izrisovanje kolekcij, ne pa toliko produkcijsko kreiranje, torej kroji in šivanje. Vsake toliko časa tako še zriše kak modni kos, kjer za podlago uporabi grafično tehniko sitotiska z motivi lastnih slik/risb, občasno izdela tudi kakšen kos nakita za lastno uporabo. S tem pa se njeno delovanje v modi, vsaj za zdaj, konča. Modni svet ji namreč ne ponuja takšnih kreativnih razsežnosti kot slikarstvo.
»Slikarstvo mi ponuja svobodo, da moja duša pleše, kot ona želi. Tako nastane zgodba, kjer čopič postane le podaljšek mojih občutij, roke pa medij, skozi katerega se ves kreativni proces pretaka in odvije. In zelo sem vesela, hvaležna, da se je vse skupaj iz hobija razvilo v poklic in poslanstvo, strast, ki jo imam možnost opravljati,« pove Nuša.
Pred časom se je na Blejskem gradu predstavila z razstavo Comm-Unity, ki je že deveta zapovrstjo iz serije precej obširnejšega projekta. Pred njo se je v Amsterdamu predstavila s samostojno razstavo A Tribute to Identity. Obe zvesto sledita njeni viziji, da pri ustvarjalnem procesu sledi občutkom, ki privrejo na plan, bodisi spontano ali v namen koncepta. Pri tem sledi intuiciji, ki jo vodi do izbire prostorov, v katerih svoja dela razstavlja. Na to se potem zapiše koncept in ideja razstave in tako se ustvarjalni proces začne:
»Pri slikanju se posvečam oziroma me zanimajo sporočila, ki jih želim predati. Že od nekdaj me zanima raziskovanje psihologije in filozofije in to prepletam skozi svojo umetnost. Na način odkrivanja raznoraznih motivov, ki hočejo na plan. Zadnje čase so to največkrat upodobljeni motivi portretov, naj bodo to izmišljene ali realne osebe, ki me inspirirajo iz vidika izraznosti in energije. Prav tako me inspirirajo motivi krajin, abstrahiranih slikarskih kompozicij …«
Kot pravi, ji je pomembno, da umetnost ni sama sebi namen, temveč da gledalca izzove k razmišljanju. To je gonilo njenega ustvarjalnega procesa. Umetnost brez pozitivne ali negativne provokacije je le lepa umetnost, a naloga prave umetnosti je, da gledalca nagovori, ustavi in ga prepriča, da se zazre vase. Kot umetnica svoje poslanstvo torej zaznava v tem, da prikliče na plano občutke, ki se skrivajo v vsakem izmed nas. Občutke, ki prek slik, v katere je izlila svoja občutja, pri gledalcu organsko vzbudi občutja.
»Včasih ga lahko pri tem nagovori izraz slike, včasih barva, včasih ploskve, različno se odzivamo na dialog s sliko. Moj cilj razstav je, da gledalca moja sporočilnost vsaj malo premakne v smer razmišljanja, ki sem ga želela z razstavo podati. Rada pa bi tudi poudarila, da se magične stvari dogajajo tudi na mojih odprtjih razstav, ki jih kreiram na neklasičen način, in tako smo vsi; tako sama kot umetnica, kot sodelujoči pri programu in obiskovalci, soustvarjalci tega čudovitega dogodka. Vsaka od razstav tvori svojo sporočilnost, ki se ji posvetim z organizacijo otvoritvenega dogodka in tako se prepletajo resnično lepe, ganljive in povezovalne zgodbe, ki odpirajo srca,« pove akademska slikarka.
Pri svojem ustvarjanju se nerada omejuje, temveč sledi kreativi. To je rezultiralo tudi v projektu Barvnoslišni zven, kjer prek slikanja v živo združuje glasbo s slikarstvom na način sinestetičnega videnja glasbe. Tudi sicer so ji pri slikanju in risanju najbolj ljube mešane tehnike, ki ji ponujajo široko paleto možnosti za dosego bistva, tistega, po čemer jo je risba izzvala. Včasih se zgodi, da kakšno sliko za mesec dni postavi na stran, z namenom, da zadiha in jo dokonča pozneje. Največkrat pa v sklopu slikarskega procesa slika več platen hkrati, tudi do pet slik. Temu primerno so tehnike različne, od akrilov, oglja do raznih kolažiranih medijev, papirjev itd. Tuje ji je olje na platnu, čeprav ga kot tehniko močno spoštuje, a se za njeno vizijo slikanja suši prepočasi.
Poleg slikanja se Nuša že 15 let ukvarja tudi z organizacijo raznoraznih umetniških dogodkov, čemur bi se rada posvetila tudi v prihodnosti. Dogodkov, kjer se združujejo istomisleči in umetniki različnih področij, z namenom, da na ta način širijo zavedanje ter pomen umetnosti in izraznosti kreative v vseh oblikah. Tudi izzivov, kar se avtorskega ustvarjanja tiče, ji ne manjka:
»Kar se ustvarjalnega procesa tiče, pa si želim še naprej razvijati velikoformatne slike, saj mi je pri njih izrednega pomena, da pred platnom lahko skoraj zaplešem. Tako za ustvarjeno sliko ne delajo le roka, glava in srce, ampak celo telo. In to je poseben občutek, saj telo sproži svojevrstne gibalne procese tudi s čopičem. Poleg slikarstva in glasbe me namreč izredno zanima tudi izraznost plesa, pri katerem se že kažejo iztočnice za nove projekte.«
Fotografije: Marcel Kovačič, Bogdan Šteh, Boris Pretnar, Mestna občina Ptuj, Gregor Salobir, Žiga Lukman, Dino Felić, Filip Fabjančič, Sanja Karin Mušič, Jan Rifelj
