Slovenija se uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi in ima v izobilju lesa. Toda za izdelke ga na prebivalca porabimo le okoli 0,5 kubičnega metra. Čas je, da prenehamo z izvozom hlodovine, in da slovenski les doma oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo. Naj les ne bo več slaba vest naše države, ampak naša konkurenčna prednost.
Predstavljamo dva dokumentarna filma o lesu, v katerih se prepletajo zgodbe posameznikov, ki so v lesu prepoznali kapital prihodnosti ter material nenehnega učenja. Ali kot pravi Ana Turšič, iz ženskega tandema Wood & Blonde, znanega po dizajnerskih šik mizicah in dodatkih za stanovanje: “Les naju vsak dan uči potrpežljivosti. Ker jaz pravim: od gozda pa do spalnice je dolga pot.”
Film sta omogočila Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Direktorat za lesarstvo, in SPIRIT Slovenija, javna agencija.
Les je poleg turizma naša edina prioriteta
V dokumentarnih filmih nastopajo podjetniki iz vse Slovenije, ki so v lesu našli svojo tržno nišo. Poleg strasti ter inovativnosti, ki jo les spodbuja pri njihovem izražanju, pa je pri večini sogovornikov prisotna bolečina zaradi množičnega izvoza slovenskega lesa v hlodovini v druge države, predvsem v sosednjo Avstrijo.
Eden takšnih je Jože Kakej iz Domačije Koklej v bližini Luč v Zgornji Savinjski dolini, ki je na svojem posestvu restavriral in znova postavil več sto let stare kmečke objekte iztesane izpod rok starih mojstrov, ki predstavljajo dragoceno etnološko stavbno dediščino Zgornje Savinjske doline. Posamezne stavbe bi se sicer zaradi dotrajanosti v celoti uničile in izginile iz ljudskega spomina. Danes pa štiri kašče, dve preužitkarski hiši, skedenj ter kapela, skozi neobičajne turistične namestitve predstavljajo živi muzej doline, kjer je bila ravno lesna industrija ena ključnih za preživetje. “Les je poleg turizma naša edina prosperiteta, naša edina možnost za preživetje – še posebej v tem našem koncu. In mislim, da je fejst zanemarjen, kar se tiče same oplemenitve v izdelke ali v polizdelke. Mi pod ceno prodajamo okrogle hlode in to je katastrofa. Iz lesa potrebujemo nekaj inovativnega, privlačnega za turiste, za domačine in za bivanje samo.”
Podobno miselnost o slovenski lesni industriji goji tudi Jože Strmčnik. Rokodelski samorastnik in samouk, ki sredi Luč ustvarja izključno iz bolnega in rakovega lesa. V znamenjih, ki jim drugi rečejo napake ali pa so sledovi bolezni v lesu, on vidi lepoto: “Oplemeniten les bi ogromno dvignil kvaliteto življenja pri nas. Večina kmetij v tem okolju Zgornje Savinjske doline živi od gozda. In če ta neoplemeniten les kot hlodovino dnevno vozimo nekam, kjer ga plemenitijo, nam denar dobesedno polzi iz rok. Za povrh pa se tu starostna struktura drastično povečuje, mladi ljudje se izseljujejo in priložnosti v lesni industriji bi lahko rešile tudi demografski problem marsikje po Sloveniji.”
Drevo nam pade na dvorišče in prav nenavadno je, da ga ne znamo izkoristiti.
Les je skupaj z gozdom je eden najbolj iskrenih simbolov slovenstva. Skoraj vsak četrti Slovenec ima v lasti gozd in Slovenija se s svojo 60-odstotno poraščenostjo z gozdom uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Lesna zaloga slovenskih gozdov je po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije 352 milijonov kubičnih metrov. Na leto v naših gozdovih priraste kar 4 kubične metre lesa na prebivalca. Za izdelke pa ga na prebivalca porabimo le okoli 0,5 kubičnega metra. In tu čaka naše odločevalce so dosti izzivov.
“Ko govorimo o strategiji države v preteklosti, mislim da je bilo precej napak narejenih v gospodarski strategiji industrijske politike,” je mnenja Danilo Anton Ranc, generalni direktor Direktorata za lesarstvo na gospodarskem ministrstvu. “Usmerjeni smo bili predvsem v težko industrijo, v veliko potrošnjo materialov, ki jih uvažamo iz drugod in jih z velikim vložkom energije predelujemo v izdelke. Zanemarili smo pa lesno industrijo, ki razpolaga z bogatim naravnim virom. Drevo nam pade pravzaprav na dvorišče in prav nenavadno je, da ga ne znamo izkoristiti. Tukaj je bila v preteklosti strategija države napačna in sedaj smo na direktoratu za lesarstvo uvrstili lesno industrijo kot pomembno panogo v slovenski industrijski strategiji v posebnem poglavju.”
Cilj za v prihodnje je, da se doma predela vsaj 3 milijone kubikov lesa letno. Pri čemer so cilji Direktorata za les vzpostavitev dejavnosti, ki bi imele vpliv na proizvodnjo izdelkov v celotni lesni verigi. Investicije v les se ne smejo ustaviti samo pri žagah. Cilj so izdelki z visoko dodano vrednostjo. Priložnost so tako v proizvodnji križno lepljenih plošč, lesnih nosilcev, lesenega stavbnega pohištva, lesnih kompozitov, lesne volne, polimerov, nanoceluloze, nenazadnje celo stekla iz lesa.
Doktorica Andreja Kutnar, redna profesorica Oddelek za aplikativno naravoslovje Univerze na Primorskem in direktorica InnoRenew CoE: “Slovenski les je zame nekaj, na kar sem čustveno navezana. In lahko bi rekla, da vedno zaboli, ko človek vidi hlodovino naloženo na tovornjakih, ki potuje proti severu. Še večja bolečina pa je, ko vidim odslužen les, ki leži na deponijah. Nato pridejo tovornjaki, tokrat iz Italije in to surovino odpeljejo. Mislim, da je tukaj več priložnosti zamujenih. Les bi lahko izrabljali v tako imenovanem kaskadnem načinu. Se pravi na koncu življenjskega obdobja enega izdelka ga lahko spremenimo v visoko kakovosten produkt. Pa naj si bo to v vlakna v različnih kompozitih ali pa, da gre za izrabo oziroma za pridobivanje lignina, recimo za farmacevtsko industrijo.”
Les je ključen pri obvladovanju klimatskih sprememb
Če smo v preteklosti vlagali predvsem v energetsko izrabo lesa pa smo ob tem pozabili na njegov najbolj plemeniti del – na predelavo, ki daje lesu pravo vrednost in nova delovna mesta. Postavitev centrov za predelavo lesa na gozdnatih predelih Slovenije, bi tako spodbudila ne samo regionalni razvoj, ampak tudi rešila boleči problem dnevnih migracij v velika mesta. Toda najprej je potrebno preseči miselnost, da je les primeren predvsem za kurivo, ter da je mogoče najvišjo ceno lesa doseči s prodajo hlodovine. Ob predpostavki, da stane kubik smrekovega lesa dobrih 100 evrov, se lahko skozi končni produkt doseže tudi več kot 3.000 evrov po kubiku. Iz dveh do treh kubikov okroglega lesa dobimo kubik končnega produkta, pri čemer tako kubik lesa lahko zaposluje od tri do pet ljudi.
“Dajmo Evropi tisto, kar mi imamo, in iz Evrope uvozimo to, česar nimamo. Ne pa da smo pribežališče umazane industrije Evrope.” je kritičen do napačnega razumevanja lesa profesor dr. Franc Pohleven, ki velja za nekakšnega prvoborca za pravice slovenskega lesa. Profesor Pohleven je tudi avtor razstave Čar lesa, ki s spremenjenim programom že 13 let potuje po celotni Sloveniji in pri tem promovira ter spodbuja trajnostni vidik rabe lesa, pomen njegove predelave in rabe lesnih izdelkov. Razstava želi poudariti pomen lesnopredelovalne industrije ter ekskluzivnost lesnih izdelkov za obvladovanje klimatskih sprememb in nižanju emisij toplogrednih plinov.
“Če les skurimo ali pa pustimo v gozdu, drevesa strohnijo in CO2 gre zopet nazaj v ozračje. Medtem ko se v lesnih izdelkih CO2 ohranjanja še desetletja in celo stoletja. Poglejmo samo slovenske kozolce. Zgrajeni so bili pred sto leti in CO2 je še danes ujet v njih. Tu so potrebne konkretne stimulacije za lesene gradnje s strani države. Če bi bila v nelesne materiale s katerimi gradimo, všteta tudi škoda, ki jo s tem povzročamo okolju, potem bi cena lesnih izdelkov in gradnja lesnih izdelkov, bila za tretjino cenejša od armirano betonske gradnje ali pa od uporabe plastičnega okna.”
Evropski zeleni dogovor
Upanje za revitalizacijo lesno-predelovalne industrije daje tudi spremenjena Uredba o zelenem javnem naročanja, ki predpisuje večje deleže lesa pri gradnji stavb in proizvodnji izdelkov. V vseh javnih stavbah bo tako obvezna vgradnja vsaj 30 odstotkov lesa, v novo uredbo pa sta vključeni tudi stavbno pohištvo in lesene protihrupne cestne ograje. Slovenska lesna industrija bo namreč pri doseganju podnebnih ciljev Fit for 55, ki v sklopu Evropskega zelenega dogovora do leta 2030 predvideva zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za najmanj 55 odstotkov v primerjavi z letom 1990, odigrala eno ključnih vlog.
Dajmo lesu priložnost, da bo tudi kapital naše prihodnosti. Za svoj obstoj ga namreč potrebujemo bolj kot kadarkoli prej.
