Arhitektka Maruša Žemlja je neke vrste umetniški multipraktik, saj jo poleg arhitekture in interierja zaposlujeta tudi ilustracija in grafično oblikovanje. Ustvarjalnim idejam tako ni videti konca, temu primeren pa je tudi njen zadnji zasebni projekt, s katerim je uresničila dolgoletne sanje. Lotila se je namreč predelave Volkswagna T3, rezultat pa je nadvse navdihujoč.
Ideja o predelavi kombija v pravo pravcato domovanje na štirih kolesih je v njej tlela že dlje časa. Vsakič, ko je na cesti ugledala simpatičen kombi, je bila želja še za odtenek močnejša. A čeprav je bila ideja na prvi pogled nemogoča, ni ugasnila.
Ko je po zaslugi prijatelja, ki ga je spoznala na enem od popotovanj, dobila priložnost, da se za kratek čas preseli v kombi, ni odlašala in kmalu je ugotovila, da ji je tak način življenja pisan na kožo. Ko se je vrnila v Slovenijo, se je tako lotila iskanja svojega novega plehnatega »sopotnika«. Sprva ni razmišljala o starodobnikih, potem pa ji je pot prekrižal T3.
»Odločila sem se, da bi se v izogib težav s homologacijo raje odločila za vozilo, ki je že homologirano. Kar od nekod se je pojavilo vozilo iz Tržiča, le nekaj deset kilometrov stran od mojega doma. Dve leti so ga oddajali kot sobo v kampu, zato je stal nepremičen nekje v Bohinju. Zakopan v blatu. Bil je v slabem stanju, v notranjosti je smrdelo po glivah, motor ni bil delujoč,« svoje prvo srečanje z Grgo opisuje Maruša.
Ja, prav ste slišali. Kombiju je ime Grga. To ime se ga je oklepalo, še preden sta se z Marušo spoznala, in čeprav ji najprej ni bilo preveč všeč, se je obdržalo. Kombi letnik 1987 je tako romal v avtomehanično delavnico, kjer je ob pomoči Mihe Bakariča in Marušinega očeta dobil nekaj upanja za novo življenje. Poleg menjave nedelujočega motorja in odstranjevanje rjaste pločevine pa je doživel tudi temeljito prenovo notranjosti. Ta je namreč v celoti strohnela, zato so odstranili vse elemente in se lotili temeljite obnove. Pri tem je Maruši na pomoč priskočil Aleš Mlakar, z njegovo pomočjo je interier namreč dobil novo podobo.
In ta je dandanes prava paša za oči. Maruša, sicer arhitektka, je svoje znanje in veliko ljubezen do oblikovanja ter ustvarjanja prenesla tudi v interier. Tega navdihujeta bohemski videz in domačnost, a kot pove lastnica, je rezultat predvsem plod spontanega navdiha.
»Pri arhitekturi je tako, da izrišeš posamezne elemente, pri interierju kombija pa to ni bilo mogoče. V grobem sem tloris notranjosti izrisala v 2D in si pripravila ‘moodboard’ stilov, ki so mi ljubi. A kljub temu smo na koncu po tleh lepili lepilni trak in označevali, kje bo kaj postavljeno. Ker je vse zaobljeno, je načrtovanje z načrti in 3D modelom praktično nemogoče. Prav zato me je ta projekt naučil sprotnega odločanja in prilagodljivosti. Velik del so določali tudi materiali, saj nekateri niso imeli karakteristik, ki bi jih potrebovali, zato smo izbrali druge. Želela sem, da interier odseva mojo osebnost. Moderni kombiji mi niso privlačni, zato sem si prizadevala, da prostor vzbuja domačnost in toplino,« pove Maruša, ki je pri oblikovanju izbirala predvsem naravne materiale, med njimi pa prednjači les.
Pozorna je bila na izbiro debeline plošč in funkcionalnost posameznih elementov, pomembno vlogo pa je pri oblikovanju igrala tudi estetika. Velik del elementov je izdelan iz lepljenih lesenih plošč, nekatere so zaščitene z olji, druge z lakom. Čeprav so umetni materiali manj dojemljivi za obrabo, pa je prav posebna patina, ki se ustvari skozi čas na lesu, tista, ki naredi interier še bolj domač, prijeten.
»Čeprav imam rada pospravljeno, mi je bolj pomembno, da ima prostor dušo, kot da je povsem brez znakov obrabe. Pomembno je, da se sama v kombiju dobro počutim. Všeč mi je minimalističen interier, a po drugi strani nisem želela, da deluje preveč prazno, izčiščeno. Osnova je tako še vedno nenasičena, dodatki pa naredijo prostor bolj domač. Izbrala sem tudi pisane zavese, ki delujejo bohemsko,« o svoji viziji pove Maruša.
Številne predmete, ki jih bo uporabljala med potovanji, prihajajo z druge roke. Ponovno uporabljeni izdelki so ob vse večji trajnostni naravnanosti dobrodošel del interierja, s čimer se strinja tudi Maruša:
»To je moja življenjska filozofija. Nekaj stvari sem morala prek spletnih trgovin, kar mi ni všeč, zato sem sklenila, da bo vse, kar je le lahko, ‘second hand’. Tudi nekateri deli za kombi so iz druge roke. Ne le da je ta način bolj ekonomičen, mislim, da imajo ti izdelki tudi več duše kot novi. Da ne omenjam, da so starejše stvari tudi bolj kakovostno izdelane kot predmeti danes. Tudi nekaj lesa, uporabljenega za pohištvo, sem poškodovanega dobila pri mizarju, nato pa smo iz njega naredili posamezne elemente. Uporabljene deščice so iz dedkove garaže, tudi dekor je v celoti iz druge roke. Žlice so od moje babi, posode prababičine.«
Marsikaj glede dekorja še pušča odprtega, saj namerava nekaj dodatkov nakupiti še med potovanji. Maruša sicer o trajni selitvi v novo domovanje na štirih kolesih ne razmišlja. Za zdaj se z njim odpravlja na umetniški sejem v Hamburg, potem pa, kdo ve.
»Sem spontana, in ker lahko delam od doma, sem si v kombiju uredila tudi manjšo pisarnico. Ne bom pa čez zimo pobegnila v tople kraje, verjetno raje na sever, na še kak sejem. Pozimi bo namreč kombi pod streho, saj zanj ni najbolje, da ga prevažam po zasneženih cestah. Za zdaj mi povsem ustreza, da sem brez kakršnihkoli načrtov,« s precej spontanimi načrti za prihodnost zaključuje Maruša in za konec z nasmeškom doda: »Vedno sem hrepenela po svobodi in lastnem domu. Zdaj imam oboje – na štirih kolesih.«
