Soteska Vintgar je ena izmed najbolj obiskanih naravnih znamenitosti na slovenskih tleh, ki že vrsto let navdušuje turiste, ki obiščejo deželo na sončni strani Alp. Soteska, ki so jo oblikovali ledeniki, pa je pred časom dobila nov vhodni objekt, ki sledi jasni oblikovni zasnovi, a obenem ostaja zvest lokalnemu arhitekturnemu jeziku.
Soteska Vintgar že več kot 130 let privablja ljubitelje naravnih biserov z vsega sveta. Divji Vintgar je bil vse do leta 1891 nedostopen in posledično neraziskan, tistega leta pa sta se zaradi nizkega vodostaja reke Radovne vanj podala takratni župan Gorij Jakob Žumer ter fotograf in kartograf Benedikt Lergetporer. Videno ju je navdušilo, zato so domačini, z željo, da bi omogočili prehod čez sotesko, pripravili načrt za gradnjo mostov, brvi in varovanih poti vzdolž reke, 28. avgusta leta 1893 pa naravni biser odprli tudi za širšo javnost.
Z vse večjim zanimanjem za lepote Slovenije med turisti se je povečevalo tudi število obiskovalcev v soteski. Na višku sezone je tako sotesko dnevno obiskalo tudi več kot 6000 turistov dnevno. Zato so že leta 2019 vzpostavili enosmerni obisk in v letih po epidemiji novega koronavirusa zavestno omejili število obiskovalcev na 2290 obiskovalcev na dan (ne več kot 245 obiskovalcev hkrati). Vse z namenom, da ohranijo občutljiv ekosistem soteske, v kateri je bivališče našlo več kot 600 rastlinskih vrst, pa tudi različne živalske vrste.
Z namenom, da bi sledili sodobno začrtanim smernicam, so se lotili tudi gradnje novega vhodnega objekta na začetku soteske, ki sicer ohranja gabarite prvotne brunarice iz 1986. Pod projekt se podpisuje eden najuspešnejših arhitekturnih studiev na slovenskih tleh OFIS arhitekti, ki je začrtal sodoben in izčiščen objekt z jasno oblikovno zasnovo. Polovica fasadne opne je polna, polovica pa transparentna. Skozi zastekljeni del vodi vhod za obiskovalce ‒ v tem delu je interjer povsem povezan z naravo – pri čemer se pogled odpre na reko Radovno in s tem prispeva k veličastni dobrodošlici v Sotesko Vintgar.
»Pristop obnove je temeljil na načelu, da se je ohranilo vse, kar je bilo kakovostnega in vitalnega. Nova lesena fasadna opna objema ohranjene vitalne dele stare konstrukcije, tudi spodnji, zidani podstavek je v celoti ohranjen,« so zapisali arhitekti. Tudi materialnost sledi sodobnim ekološkim smernicam naravne obdelave lesa. Konstrukcijsko so se naslonili na tehnologijo mozničene lesene plošče, pri čemer gre za uporabo slovenskega lesa – smreke in bukve.
Zunanjo leseno oblogo predstavlja karboniziran žgan les, zaščiten z naravno borovo smolo, ki preprečuje razvoj lesne gobe in plesni ter odganja termite in insekte. Gre za staro tehnologijo zaščite lesa, ki so jo v gradnji uporabljali že v stari Perziji, v ladjedelništvu pa so nanjo prisegali tudi vikingi. Ta tehnika zaščite lesa se je vrsto let uporabljala v alpskem svetu, pa tudi drugod, recimo v baltskih državah, Skandinaviji in celo na Japonskem.
Interjer je v kontrastu s temno fasado in ga prekriva slovenski macesen v svoji naravni barvi. Oblikovanje izhaja iz tradicije lokalnega stavbarstva alpskega kozolca, razstavne police in prodajni pult slonijo na širokih poudarjenih vertikalah ‒ tramovih. Tradiciji in naravi so se arhitekti poklonili tudi z oblikovanjem elementov v neposredni bližini objekta.
»V neposredni bližini vhodnega objekta stoji monolitni kamniti pitnik iz slovenskega kamna Repen (apnenec). Pitnik je v obliki in dimenzij vrat in tako simbolno nakazuje vhod v sotesko. Monolit ni zgolj pipa za pitje, temveč je hkrati tudi spomenik in obeležje vodi. Na sprednjem licu je vklesan zemljevid rek Blejskega kota z mostovi, jezovi, okoliškimi kraji in sotočji. Na zadnjem licu pitnika pa se tlorisna vijuga reke Radovne spremeni v frontalno silhueto Triglava, ki jo spremlja pesem Prošnja avtorice Ane Porente,« so obrazložili simboliko umeščenega pitnika.
Simboliko je mogoče najti tudi v alpskem senčniku, ki je umeščen na terasasti hribini in obiskovalcem zagotavlja zatočišče v času poletnih neviht in sončne pripeke. Senčnik se kot streha orientira po topografiji terena in usmerja poglede proti reki Radovni. Njegova jeklena konstrukcija kovaško črne barve se z macesnovo kritino zgleduje po arhitekturi planšarskih zaselkov in lebdeči strehi Otona Jugovca. Z vizijo, da bi se izognili temeljenju in drugim invazivnim posegom v teren, sta podporna stebra postavljena na dve kamniti mizi, celotna streha pa se z jeklenico vpenja v neobdelani skali.
Objekt pa ni le zgledno umeščen v zaščiteno okolje, temveč so arhitekti pri gradnji poseben premislek namenili tudi njegovi trajnostni zasnovi. Vitalne dele obstoječe brunarice so namreč v celoti ohranili, s čimer so prispevali k manjši količini gradbenih odpadkov in manjši porabi novih materialov, posledično pa tudi k manjšemu ogljičnemu odtisu objekta. Objekt je izveden brez lepil, barv ali drugih kemijskih obdelav, za kar najboljši izkoristek energije pa so vgradili okna s troslojno zasteklitvijo.
Avtorji: Rok Oman, Špela Videčnik, Amadej Mravlak
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Fotografije: Tomaž Gregorič
Sponzorirana vsebina
