V Mirnu pri Gorici smo se sprehodili po vrtu večnega iskalca resnice Oskarja Kogoja. Umetnik in mednarodno uveljavljeni industrijski oblikovalec, čigar dela hranijo v več kot sto muzejih in stalnih zbirkah po vsem svetu, je velik častilec narave, kar je opaziti tudi ob njegovi hiši.
Sprehod po vrtu Oskarja Kogoja je pravo doživetje. Vrtni prostor je kakor v topel objem umeščen med družinsko hišo in reko Vipavo. Ta je že večkrat močno poplavila, vendar Kogojevih ni pregnala iz domačega kraja. »Moj ded se je tu naselil in ustalil. Oče je imel možnost, da bi odšel v Italijo, a ni hotel zapustiti deda. In tudi jaz nisem hotel zapustiti doma. Reka, ki teče mimo nas, prinaša dobro energijo, vsake toliko pa tudi naraste, to je ritual. Vipava je notranja reka, ki ima tri zunanje izvire in kakšnih deset notranjih. Rodi se v pečini, in ko pride veliko dežja, jupne, hlipne na površje. Zame je Vipava zelo duhovna reka, Vipavska dolina pa predstavlja nepopisno lepoto Sredozemlja,« razkriva umetnik.
V osrčju nekoč murva, zdaj magnolija
Na vrtu družine Kogoj poleg pokončnih cipres rastejo tudi nitasta palma in oljke, tik ob reki pa platane, mogočna debla in krošnje tako ustvarjajo osnovno ogrodje okolice. Nadvse privlačen prizor ponuja osrednji del vrta. »Tu je nekoč rasla okoli 600 let stara murva. Vsi smo jedli te murvice, ki so bile tudi zdravilne. A drevo je bilo že votlo, in ko smo obnavljali mesnico, ki smo jo nekoč imeli tukaj, sem dal eno sporočilo v stekleničko ter jo položil v votlo deblo. Čez čas je prišla huda nevihta, ki je podrla drevo. Vsi smo bili žalostni, ker smo imeli radi murvo in njene sladke plodove. Nato sem našel steklenico s sporočilom, na katerem je pisalo: ‘Ne bodi žalosten.’«
V obdobju, ko se je poslovila murva, je umrla tudi Oskarjeva mama. V spomin na mamo, ki ji je murva ogromno pomenila, so na sredino vrta posadili zimzeleno magnolijo. »Spomladi je imela 100 belih cvetov,« se proti krošnji ozre Oskar.
Štirna z valovnico
V nedrju vrta je tudi kamniti vodnjak, ki mu rečejo prč ali štirna. Značilno zanj je, da je zasnovan z mehko zaobljenimi stenami. »Je med prvimi, ki ima valovnico noter. Je preštudirano, da ko povlečemo vodo, vibracija kamna preide na vodo in ta postane boljša,« razlaga gostitelj. Dandanes na štirno Oskarjeva žena Tatjana postavi napitke in naravne pripravke iz zelišč, nabranih na domačem vrtu, da tam zorijo. Zelišča so dolgoletni spremljevalci Kogojeve družine, saj jih je dobro poznal že Oskarjev stric, ki je bil dekan v Cerknem, Ivan Mozetič. »Stric je bil duhovnik, botanik in še zdravnik. Bil je izjemen zdravilec z zelišči, znanje je pridobival iz knjig in narave. Tudi medicina se mora vrniti k naravi,« poudarja oblikovalec.
Izdelki umetnika
Med zanimivostmi mirenskega vrta so številni stari klesani elementi, kot denimo tri in pol metra dolga kamnita miza ter klopi ob njej. Na kamniti ograji, ki vrt ločuje od rečnega nabrežja, so tudi izdelki, ki so po dolgih poglobljenih raziskavah nastali pod Oskarjevo taktirko. Njegovi izdelki nastajajo v domačem ateljeju, ki se stika s hišo, njihova posebnost pa je, da so prežeti z zgodovino, slovensko kulturno dediščino in sodobno ustvarjalnostjo. Na ogled so v prodajno-razstavni galeriji, ki je v obnovljeni rojstni hiši Oskarjeve matere v Mirnu, nedaleč od hiše, v kateri živi družina Kogoj.
Vrtno svetišče s pogledom na reko
Še več zanimivosti ponuja zeleni prostor. Vrtne poti in zidove krasijo drobni sijoči poldragi kamenčki. »Vsak material ima vibracijo in oddaja energijo. Kara, ki sestavlja besedo Karantanija, pomeni kamen. Slovenci smo zelo star narod, ki je molil k naravi: k pečinam, kamnom, drevesom, vodi. Zato so nastala romanja in romarske točke. Vibracijo, ki je v kamnih, lahko človek uporabi za svoj razvoj,« meni oblikovalec.
Ko se želimo prek vrta približati Vipavi, nas lastnik pelje skozi kamniti portal nekaj stopnic nižje – tam je vrtno svetišče. »Tu včasih zakurimo in pripravimo jedi po starih običajih, nazdravimo s teranom, tako da je to zelo pestro.« Iz svetišča se skozi železna vrata preide na rečno nabrežje. »Ta vrata je vzidal že moj nono. V sosednji vasi, v Dolu, je na pokopališče v 1. svetovni vojni padla granata. Pokopališče je odšlo, ostala pa so vrata.«
Kamniti srčki
Tudi številni kamniti srčki so del vrta družine Kogoj. »Srce je sestavljeno iz dveh lingamov. Eno predstavlja telo, drugo pa dušo. Mi iščemo navzven, tudi v kozmosu, a nič ne moremo najti. Ker je vse tukaj, na Zemlji. Srce je najpomembnejše. Zato ga je treba čuvati.«
O tem, kdaj je najprimernejši čas, da v življenju uporabimo in v vrt ali dom vključimo to, kar nam je dragoceno, pa umetnik pove: »Sadhana – pomeni v sanskrtu vsak dan. Vsak dan bi se morali imeti radi, se poglobiti vase in se pripraviti na kaj lepega.«
Fotografije: Ambienti, Galerija Oskar Kogoj, Jasna Marin
