Na stičišču Alp, Jadranskega morja, Panonske nižine in Krasa smo si Slovenci ustvarili svoj dom. Naša dežela na vsakem koraku preseneča s svojo pokrajinsko raznolikostjo, ki se zrcali tudi v poselitvenih vzorcih, arhitekturi, kulturi in ljudeh. Kaj pravite, če se tokrat dvignemo od tal, poletimo v nebo in odkrijemo Slovenijo na drugačen način ‒ iz zraka?
Slovenija je ena od najbolj gozdnatih dežel na svetu. Kar tretjina njene površine je pod zaščito Nature 2000, pet naravnih in kulturnih spomenikov pa je vpisanih v register kulturne dediščine Unesco. V Sloveniji živi okoli 22.000 živalskih in 3.500 rastlinskih vrst; ljudje pa smo jo poseljevali že v prazgodovini. Najprej smo naselili njene impresivne jame, udomačili barja, se združevali v utrjenih gradiščih, pozneje pa našo deželo povezali s trgovskimi potmi in okronali s številnimi cerkvami, gradovi in trgi, ki še danes predstavljajo jedra naših naselij.
Poselitveni vzorci so sledili naravnim potezam krajine: od samotnih kmetij pod vznožjem gora, prek sončnih naselij na prisojnih pobočjih do razloženih vasi na rodovitnih poljih. Z grajenimi posegi smo obeležili tudi najbolj posebne kotičke, ki nam jih je podarila narava: otoke, jame, struge rek, razgledne točke in celo vrh naše najvišje gore.
S takšnimi posegi smo skozi tisočletja vzdrževali krhko sožitje med neokrnjenimi naravnimi lepotami in človeškimi posegi ‒ lepota, ki jo še danes razumemo kot edinstveno v Evropi in po svetu.
Vsaki pokrajini smo prilagodili tudi tip arhitekture, ki sta ga narekovala predvsem dostopnost naravnih gradbenih materialov in tip podnebja. Tako so se razvile tri tradicionalne tipologije kmečkih hiš: alpska, kraška in prekmurska.
Alpska hiša je tradicionalno zastavljena kot leseno nadstropje na kamnitem pritličju. Strehe so zaradi debelih snežnih odej strme in krite s skodlami ali lapornimi ploščami, hišo pa dopolnjuje umetelno okrašen gorenjski gank.
Le nekaj kilometrov stran, v zavetju toplega Jadranskega morja, ki svoj vpliv prek dolin rek Soče in Vipave podaljšuje vse do zaledja, pa najdemo primorske naselbine. Tudi tukaj prevladuje kamen kot osnovni gradbeni material ‒ a primorska hiša se od alpske močno razlikuje. Kot gradbeni material prevladuje kamen, strehe so položne in krite s kamnom ali s korci, pred hišami pa stojijo prekrasni kamniti vodnjaki. Da bi se skupnosti zavarovale pred burjo in žgočim soncem, so svoje domove gradile tesno skupaj. Razvila so se idilična gručasta naselja, ki še danes prepričajo s svojo skladnostjo.
Enonadstropne, zgrajene iz lesa, trstike in ilovice ter krite s slamo ‒ torej tiste prave pravljične kmečke hiše ‒ pa najdemo v Prekmurju. Te hiše so bile nekoč živo pisane, kar se tudi danes še vedno odraža pri izbiri živahnih barv za njihova polkna.
Naša večja naselja prav tako skrbno umeščamo v naravno pokrajino ‒ med osončena hribovja in modre reke; med trgovske poti in rodovitna polja. Naša prestolnica se tako zvezdasto oblikuje med vpadnicami, med krake pa se zažirajo različni zeleni klini ‒ od Barja in Golovca do rodovitnih polj ob reki Savi.
Modra žila Ljubljane pa je gotovo njena reka, ki ji je v svojih delih prav posebno mesto namenil naš mojster arhitekture Jože Plečnik. Reka, katere kanal je nekdaj segal vse do fasad hiš na obeh nabrežjih, je bila z izgradnjo Gruberjevega prekopa v 18. stoletju osvobojena vode z močvirske ravnice južno od mesta. Z načrtnim utrjevanjem bregov in poglabljanjem struge se je reka počasi oddaljevala od hiš. Njene bregove je bilo tako mogoče urediti, Plečnik pa je to enkratno priložnost izkoristil za ustvarjanje živahnega javnega prostora, ki še danes velja za srce prestolnice. Pri oblikovanju nabrežja je predvsem poskrbel za ustvarjanje edinstvenih, raznolikih ambientov, za katere se zdi, kot da so del mestnega tkiva že od nekdaj.
Plečnik je imel pri urejanju bregov Ljubljanice skoraj proste roke; danes, ko je odgovornost za urejanje našega okolja bolj razpršena, pa moramo sami zaščititi našo dediščino.
Naša ekipa z veseljem opazuje, kako prenova obstoječega stavbnega fonda ter revitalizacija javnih površin marsikje v Sloveniji že daje vzorne rezultate. K temu veliko pripomorejo občine, urbanisti, arhitekti in strokovnjaki za varstvo kulturne dediščine, levji delež k ohranjanju idilične podobe naših naselij pa prispevajo srčni zasebni investitorji z občutljivimi prenovami in rekonstrukcijami lastnih objektov.
Podobno nas vedno znova presunejo novogradnje, ki z reinterpretacijo tradicionalnih arhitekturnih prvin na svež in izviren način doprinašajo k identiteti kraja. Čeprav danes ne gradimo več iz kamna in ilovice, pa je naša naselja ‒ sploh tista stara, najlepša in najbolj krhka ‒ treba širiti z zavedanjem, da z vsako novo stavbo prispevamo k bogatemu in unikatnemu mozaiku naše kulturne in naravne dediščine.
