V ljubljanski večstanovanjski hiši s konca 19. stoletja sta si dom, čisto po svoji meri, uredili dve dekleti, mati in hči. Gre za dom, pri katerem že takoj ob vstopu začutimo žensko energijo. Lastnica stanovanja je arhitektka Ana Gruden, ki se je pred dobrimi dvemi leti iz Berlina, kjer je živela in delala dvanajst let, vrnila v rodno Ljubljano. Ana pravi, da je to stanovanje zaznamovano s hrepenenjem po Ljubljani, ki jo je pogosto prevevalo tam gori na severu.
Zavese za teatralnost, domišljijo in sanjavost
Staro meščansko stanovanje na Levstikovi v Ljubljani je pod Anino taktirko doživelo temeljito prevetritev in novo razporeditev prostorov. Tam, kjer je bila nekdaj kuhinja, je sedaj spalnica. O tem pričajo tudi stare lesene kuhinjske omarice, ki so v spalnici dobile novo funkcijo, saj služijo kot knjižne police. Spalnica ima svojo malo lastno kopalnico, ki pa ni skrita za vrati, temveč za zavesami. Te so narejene iz starega blaga iz 50-tih let, ki ga je Ana kupila v Trstu.
Zavese so nasploh zelo pomemben element pri opremljanju, pove Ana. Tiste, ki jih je obesila v otroški sobi, imajo še posebno zanimivo zgodbo. Dobila jih je, ko je preurejala neko berlinsko stanovanje, narejene pa so iz tkanine, ki jo je oblikoval Jean Paul Gaultier. V dnevni sobi in kuhinji so obešene prosojne svetle zavese, ki samo delno zakrivajo poglede v notranjost stanovanja. Njihova funkcija je bolj dekorativna, saj morajo v prostor spuščati čim več sončne svetlobe. Medtem ko so zavese, ki so namenjene bolj intimnim prostorom, torej spalnicam, narejene iz gosteje tkanih tkanin. Ana najraje uporabi žametne zavese, v burgundski, smaragdno zeleni ali zlati barvi. Te, kot poudari ona, prinesejo v prostor malo teatralnosti, domišljije in sanjavosti, kar pa naj bi tudi sicer bila funkcija spalnice.
Čeprav je stanovanje sodobno, je na vsakem koraku čutiti tudi dotik preteklosti. Ana se vedno potrudi, da v prostoru obdrži oziroma celo poudari tisto, kar je dobro. Tako je tudi v tem stanovanju obdržala in delno obnovila star masivni parket z vzorcem ribje kosti. Star terazzo v hodniku je prav tako obnovljen. V glavni kopalnici, kjer je bil poškodovan, pa je zamenjan z čudovitimi starimi cementnimi ploščicami, ki krasijo tudi novo manjšo kopalnico. V vstopni veži je razkrila obokan strop in ga še dodatno poudarila s tem, ko je odkrila opeke pod ometom. Opečna stena je odkrita po vsej dolžini hodnika, v dnevni sobi pa jo je, ker je bila poškodovana, ometala nazaj. Topla terakota barva opek je ravno prava protiutež preostalim svetlim stenam. Te je Ana tonirala v nežne, komaj opazne pastelne odtenke. Slednji se ponovijo v domiselno razporejenih ploščicah na kuhinjskem pultu, ki ima tudi svojo zanimivo zgodbico.
Domiselni detajli kot nadgradnja tipskega pohištva
Pri opremljanju stanovanja je morala Ana varčevati, zato je svojo belo kuhinjo izbrala pri največjem ponudniku tipskega pohištva. Prav tako garderobne omare v dnevni sobi, ki so zaradi številnih drugih zanimivih detajlov v tem prostoru skorajda neopazne. Tako kot zna spretno kombinirati staro z novim, je domiselna tudi, ko je potrebno cenejše, tipsko pohištvo zamaskirati oziroma predelati tako, da izgleda unikatno.
Pa smo spet pri kuhinjskem pultu. Skupaj s hčerko sta ga oblikovali iz podolgovatih keramičnih ploščic različnih pastelnih odtenkov. Vzorec, ki sta ga izbrali pa je takšen, kot ga imata na parketu, ribja kost. Skratka, vse v tem domu je dobro premišljeno in skrbno načrtovano, čeravno je prvi vtis, ki ga dobimo skrajno ležeren in rahlo boemski.
Fotografije: Primož Korošec
