Ko se senzibilni arhitekti srečajo s kvalitetno arhitekturo, nastane večplasten prostor. Takšen, ki poudarja zgodovino prostora - ne le fizičnega, temveč tudi ekonomskega in kulturnega -, in k njemu doda premišljen, a enakovreden prispevek svojega časa. Prenova stanovanja v Malem nebotičniku je takšna: je spoštljiva, a odločna; je tiha, a govori tisoče zgodb.
Mali nebotičnik je bil zgrajen leta 1933 po načrtih arhitekta Hermana Husa. Zgradba je v tistih časih ponujala višji stanovanjski standard in prostorna stanovanja, ki še danes veljajo za kakovostna. Kljub vsem kvalitetam pa obstoječa zasnova ni bila prilagojena današnjemu načinu bivanja. Prostori so bili v skladu z obdobjem funkcionalno ločeni in manjši.
Svetlo vogalno stanovanje s čudovitimi pogledi na Fernatov vrt, Rožnik in Trg republike je ponujalo izjemen okvir za prenovo.
Arhitekta Eva Senekovič in Žiga Ravnikar sta v novo zasnovo vključila vse ohranjene arhitekturne elemente: stavbno pohištvo, obstoječe parkete, celo prostostoječo keramično peč; hkrati pa sta z nekaj rušitvenimi deli zagotovila novim prebivalcem odprtejšo zasnovo, primernejšo za sodoben življenjski slog.
Nove intervencije so jasno vidne in predstavljajo kontrast obstoječemu. Osnovo predstavljajo tri enotne, a fleksibilne poteze omar v predsobi, kuhinji in spalnici. Ob njih so nanizani osnovni pohištveni kosi, ki sledijo sodobnim smernicam oblikovanja in hkrati stanovanje povezujejo z njegovo modernistično preteklostjo. Nad restavrirano kredenco v predsobi tako visi ultimativni sodobni kos dekoracije – kolo; spalnico nepravilnih oblik osredišča minimalistična postelja; osrednji prostor pa poleg moderno zasnovanih pohištvenih kosov dopolnjujejo še v črno prebarvani restavrirani jedilniški stoli in udobni naslanjači, oblikovalske ikone 20. stoletja.
Izčiščen, skandinavski interier je torej prostor sodobnega bivanja – kjer lahko urbani prebivalec gosti prijatelje, se s kolesom odpravi po mestu ali pa posluša glasbo z razgledom na ljubljanske ikone. Vseeno pa je duša stanovanja globoko – a ne sentimentalno – vezana na preteklost. Na dobro staro arhitekturo, na brezčasen dizajn in nenazadnje na sposobnost počasnega bivanja.
Interier: Eva Senekovič, Žiga Ravnikar
Fotografije: Martin Kruh
