V vasici Sveto na Krasu se med kamnitimi zidovi in trdnimi tramovi piše nova zgodba, v kateri preteklost ne spi – ampak živi. Zasluge za to gredo Ireni Petrovič in Zvonku Rauberju, ki sta zapuščino ohranila in ji hkrati dala nov zagon.
Nekoč skromna, a duhovno bogata kraška domačija, ki je pred nekaj leti doživela skrbno prenovo, nosi več kot dve stoletji zgodb. Hiša je že dolgo del Irenine družine – v njej se je rodil njen nono, tržaški zidar, ki je s soprogo vsako soboto prihajal domov iz Trsta z avtobusom do Komna, nato pa peš v Sveto.
Ohranitev spominov in značaja
Irena pripoveduje, da je bila domačija nekoč sila preprosta: pritličje sta sestavljali le kuhinja in kamrica, notranje stopnice niso obstajale, kopalnica tudi ne. Pozneje je hiša prešla v roke Irenine tete, ki se je v poznih letih odločila, da jo proda. A Zvonko ob sami misli na to ni okleval: »Bog ne daj, da gre iz družine,« so bile njegove besede. S hipotekarnim kreditom je hišo odkupil, nato pa sta z Ireno, vsak s svojo vizijo in senzibilnostjo, začela prenovo, v kateri nista želela zgolj obnoviti prostorov, temveč tudi ohraniti njihov spomin in značaj.
Širitev s prebojem zidu
Najprej sta poiskala strokovnjaka, ki je izmeril hišo in predvidel stroške prenove. Nato sta izbrala obrtnike, ki so poskrbeli za sodobno infrastrukturo: vgradnjo ekološke čistilne naprave, širitev vhoda na dvorišče, napeljavo vseh inštalacij in obnovo starega stavbnega tkiva.
V preteklosti je bilo zgornje nadstropje dosegljivo le prek zunanjega ganka. Danes se tloris odpira drugače – stena na koncu kuhinje je bila prebita, v nekdanjem hlevčku pa sta uredila utility, prostorno in svetlo kopalnico ter hodnik s stopniščem, ki vodi navzgor. Tam, kjer so nekoč hranili seno, je nastala zračna dnevna soba, iz nje pa prek manjšega povezovalnega prostora vstopimo v spalnico. Improvizirane stopnice vodijo v podstrešno sobo, kjer se svetloba zadržuje drugače – bolj mehko, skoraj zadržano. Tako sta na 120 kvadratnih metrih ustvarila harmoničen pretok med starim in novim, med težo zgodovine in lahkotnostjo sodobnega bivanja.
Dotik rok in duha
Zvonko, upokojeni zdravnik z močno rokodelsko žilico, in Irena, ki zase pravi, da je pri obnovi z veseljem igrala vlogo njegove asistentke, sta mnoga dela opravila sama – brušenje tramov, polaganje parketa, prenova kuhinje, obnova latnika na vrtu … vse to je bilo njuno delo. Prav tako je Zvonko izdelal mizico za dnevni prostor, obnovil vrata v podstrešje in stari gank. Irena pa je s svojim čutom za estetiko hišo naposled tudi opremila ter jo napolnila s toplino in mehkobo.
Kot časovna kapsula
Ob vstopu v hišo ne vstopimo le v prostor, temveč v odnos – med človekom in domom. »To je hiša, ki se ji moraš prikloniti – če se ne, te hitro opomni, kdo je šef,« pravi Zvonko z nasmehom in pokaže v preklado, v katero se je že mnogokrat zaletel z glavo. Arhitektura tu ne sklepa kompromisov – ostaja zvesta svojim meram, ki izvirajo iz daljnih časov.
Kamnita hiša je tudi sicer kot časovna kapsula: eden od vzidanih kamnov nosi letnico 1570 in izhaja iz nekdanje cerkve, uničene v turških vpadih. Drugje najdemo letnico 1609. Zidovi so trdni, suhi in brez olepšav – kot da so bili vselej tu. Okna in vrata so po meri izdelana v nežno zeleni barvi, ki hišo povezuje z okoliško pokrajino.
Morda najbolj zanimiv med vsemi je dvovišinski bivalni prostor z lesenimi tramovi in notranjim balkonom, kjer zgodovina diha na vsakem koraku. Med obnovo so na stropu našli star časopis iz leta 1928 – italijansko komunistično glasilo, ki opozarja na nevarnosti fašizma. Danes je uokvirjen in visi na steni, kot tihi pričevalec burne preteklosti.
Predmeti z dušo
V toplem kraškem domu so posejani predmeti z osebnim pomenom. V jedilnici stojita prenovljeni omari Irenine none, pobeljeni, a s sledjo dotika časa. V kuhinji kraljuje originalna kredenca iz Trsta, ki ostaja nedotaknjena – kot mirna priča časa, v katerem ni bilo veliko, a je bilo vse dragoceno. Med najbolj cenjenimi predmeti v dnevni sobi pa sta prababičina skrinja in mentrega – starodavna posoda za pripravo kruha, danes postavljena na vidno mesto kot tiha dragocenost.
Umirjena zunanjost
Zunanjost je zadržana in iskrena – prenovljena fasada, balkon z zeleno ograjo, dvorišče, ki s svojo veliko mizo ob steni ponuja zavetje, in prostor za skupne trenutke. Dvorišče ne želi očarati z bleščavo, temveč s spontanostjo. V svoj objem sprejme tako domače kot tudi prijatelje, pa tudi nežni vetrc, ki na Krasu pogosto šepeta med vejami, a se včasih razdivja v viharno burjo – tisto starodavno, surovo moč, ki ne le prečisti zrak, temveč tudi misli. Ko znova nastopi tišina, se razkrije tisto, kar ostaja: pesem doma, ki je nežno in potrpežljivo vtkana v vsak centimeter hiše.
Fotografije: Jasna Marin
