Petčlanska družina se je preselila iz urbanega okolja na podeželje: iz stanovanja s 53 m2 v prostorno, štirikrat večjo hišo. Zgradili so jo na t.i. Hartmannovi mreži: z bajaličarjem so jo postavili tako, da v njej ni negativnega sevanja.
Obiskali smo dom družine na nadmorski višini 214 metrov v naselju Sveti Peter nad Dragonjo. Včasih je bilo to kmečko naselje, katerega prebivalstvo se je ukvarjalo izključno s pridelavo zgodnjih vrtnin, sadja in oljkarstvom. Danes pa je kmetijstvo zgolj dopolnilna dejavnost, saj je večina prebivalstva zaposlena spodaj, v obalnih mestih.
Družina se je iz urbane Lucije sem preselila zaradi narave in razgleda. Hišo, veliko 200 m2, sta glavi družine s pomočjo milanske arhitektke Michele Schirinzi zasnovala po svoji meri. Čeprav sta si najprej želela zelo moderne zasnove, z velikimi steklenimi površinami, sta morala zunanji videz hiše prilagoditi strogim kulturnovarstvenim pogojem. Proti cesti zdaj le-ta povzema tradicionalno fasadno zasnovo; na atrij – stran od naselja – pa se odpira z večjimi okenskimi površinami.
Okoli teh je zasnovan tudi osrednji bivalni del, prostoren in popolnoma odprt na svojo zeleno okolico in razgled. “Želela sva občutek prehoda med notranjimi in zunanjimi prostori, kot da bi sedel v neki loži v Piranu ali Kopru,” povesta lastnika.
Interier je zelo sodoben, izčiščen. Občudujemo bel tlak, betonsko steno v prelepi otočni kuhinji, subtilna svetila in prosojne stopnice. Tu in tam nas objame pridih Mediterana: ko se npr. zazibamo v visečem gugalniku, ali pa ko odpremo okno med kuhinjo in vrtom in si preko njega podajamo sestavine za pripravo večerje.
Lastnika nameravata urediti še zeleno okolico hiše, ki bo še dodatno nadgradila mediteransko izkušnjo. A tudi brez nje je hiša čudovita: Mojca nam zaupa, da je njen najljubši pogled iz hiše pogled skozi spalnično okno, ki gleda na Piranski zaliv in svetilnik. Peter pa pove, da prav vsak večer zavzdihne in pripomni, kako je lepo.
