Kam pobegniti iz stresnega vsakdana, da bi si napolnil baterije in prevetril glavo? Kje bi bilo perfektno pribežališče tudi za preživljanje aktivnih vikendov? Takšna vprašanja si je zastavljal Izlačan Matej Lavrač, ki pa je hitro našel odgovor. Na Gorenjskem, v Gozdu Martuljku, je kupil parcelo, na katero je postavil počitniško hišo, vredno pozornosti.
Počitniška hiša v Zgornjesavski dolini je bila že od nekdaj Matejeva želja. »Zaradi pohodništva, planinarjenja, zimskih prireditev, ki jih je tukaj veliko – Planica, pokal Vitranc, pa po novem se očitno tudi Zlata lisica seli v Kranjsko Goro –, tako da je bilo razlogov več kot dovolj,« pogovor z nami začne lastnik. Predstav, kakšna točno bi morala biti hiška, ni imel določenih, vedel je le, da bi morala biti svetla in obrnjena na Špik, ki se šopiri nad naseljem, kjer je kupil parcelo. O obliki hiše so pozneje dogovorili skupaj z birojem Repovž, ki ga je investitor povabil k sodelovanju, osnovno vodilo pa je bilo, da se hiša prilagaja nekoliko nagnjenemu terenu.
»Eden glavnih poudarkov je bila umestitev objekta v niz obstoječih starejših hiš, saj smo želeli, da se nekako vkomponira mednje. Druga zadeva, ki smo jo upoštevali pri umeščanju objekta, pa je bila nagnjena parcela. Objekt smo postavili terasasto, zato da smo na strehi garaže lahko uredili vrt in podaljšek bivalnega prostora. Objekt smo zasnovali v treh etažah s tremi spalnicami, dvema kopalnicama in bivalnim prostorom s pogledom na gore, na razgled, ob katerem se človek sprosti, odklopi misli od vsakdana. To je bilo vodilo zasnove te hiše,« pove arhitektka Živa Repovž Zelenšek.
Lesen ambient
Drugo vodilo pa je bil les. Čeprav je hiša zidana, je lastnik želel vanjo poleg betona in opeke vkomponirati čim več lesa. Navsezadnje je v Gozdu Martuljku, kjer že ime kraja napeljuje na to, da je tukaj les doma.
»Že na začetka sem se že odločil, da hiša ne bo lesena, ampak želja pa je bila, da bi zajemala čim več lesa. Stropi, fasada na severni strani, kamin, savna, okna … Vse to je leseno,« našteva Matej, ki je tudi poklicno povezan z lesom, saj izdeluje cepilnike za drva. Seveda pa ima velike prednosti tudi samo bivanje v lesenem ambientu: »Ker je veliko topline. Vonj je prijeten. Vsekakor je drugače kot v klasični betonski gradnji,« potrdi.
»V hiši smo uporabili kar precej različnih vrst lesa. Recimo strop je iz smreke. Uporabljena je hrastova masiva, pa tudi pohištvo je iz hrastovega furnirja, tako kot vrata. Okenski okvirji so les-alu iz smrekovega lesa. Zunanja fasada je iz sibirskega macesna, obe terasi pa iz lesa kumarú,« pojasni arhitektka in pove, da v hišo ni vključen samo novejši les, za klubske mizice in obrobo ob kaminu so, denimo, uporabili tudi staran les. »Klubske mizice je izdelal mizar, ki se ukvarja s predelavo starega, tako rekoč dotrajanega lesa. Sam pravi, da lesu da novo priložnost, da zasije v novi, boljši luči. Mizice in element pri kaminu so iz istega lesa, narejeni so iz nekega starega kozolca iz Trbovelj. Ta kozolec je bil v lasti njegovih starih staršev in skozi leta je les dobil čudovito patino in različne sledi uporabe, ki v sebi skrivajo različne življenjske zgodbe.«
Poseben lesen značaj hiši daje tudi njeno pročelje, predvsem balkonski del z markantno pahljačo lesenih letev. Pahljača spominja na žarke, nastala pa je zato, ker so ob velikih steklenih površinah želeli ustvariti več zasebnosti. Žarki so narejeni iz masivnega lesa smreke, zaščiteni pred sivenjem, imajo pa tudi dekorativno vlogo.
Tloris hiše zajema 186 kvadratnih metrov, ki se delijo takole: »Vhod je iz pritličja, kjer imamo na južni strani umeščen bivalni prostor s kuhinjo, dnevno sobo in izhodom na teraso. Na zaledju, na severni strani sta umeščeni spalnica in kopalnica. Nato se sprehodimo po stopnicah navzgor, kjer pridemo v zgornji bivalni prostor z balkonom in z razgledom, kjer je umeščen tudi kotiček za sproščanje in delo. Na severni strani te etaže sta umeščeni dve spalnici in kopalnica s savno. V najvišji etaži pa sta dva foteljčka in knjižnica, kjer je prostor za branje, sproščanje in uživanje ob čudovitem razgledu,« opisuje arhitektka.
Kako pa so razmišljali pri snovanju vrta oziroma okolice hiše? Tako lastnik kot arhitektka povesta, da sicer vrt ni ravno velik, ampak so pa želeli na majhni kvadraturi urediti čim več manjših kotičkov za druženje. Tako so na teraso umestili masažni bazen, veliko gugalnico in na zeleno streho garaže še kurišče. Vse skupaj pa so obdali z bujnim rastjem.
»Ko smo prvič prišli na parcelo, je bil tukaj gozd oziroma majhna gozdna oaza med dvema počitniškima hišama. S tem namenom smo tudi okolico hiše pozneje poskušali čim bolj pogozditi. Zasajeni so rdeči bor, himalajska breza, šmarna hrušica in sibirski dren, pa še drugo rastje,« pove Živa Repovž Zelenšek.
Les okoli hiše in kot del njene notranje opreme. To je najboljši recept za beg od stresnega vsakdana in povezovanje z naravo. Ali kot sklene naš gostitelj: »Lesen interier me navdaja z mirom in občutkom domačnosti. Večinoma pridem v Gozd Martuljek ob vikendih, včasih pa ne zdržim in tudi kar med tednom takoj po službi pobegnem sem gor.«
Arhitektura: Biro Repovž
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Fotografije: Lovro Rozina
