Moderna okna so postala zelo kompleksen večfunkcionalen gradbeni element, pri vgradnji katerega je treba imeti v mislih več različnih parametrov. Vse od zvočne in toplotne izolativnosti, pa do zrako- in vodotesnosti ter zaščite pred vlomom in zračnosti. Lesena okna se lahko z drugimi materiali kosajo v vseh naštetih lastnostih, v številnih pa jih celo prekašajo.
Okna so vez med človekom in naravo, ločnica med zunanjostjo in notranjostjo. In če so okna iz umetnih mas na tržišču prisotna šele zadnjih nekaj desetletij, lesena okna služijo ljudem že vrsto stoletij. To pa ni edina in poglavitna razlika med okni iz umetne mase in lesenimi okni. »Okna iz umetne mase in lesena okna imajo veliko skupnega v funkcionalnosti, torej da zaprejo odprtino v ovoju stavbe. A kar se mene tiče, je to tudi vse, kar imajo v tehničnem in funkcionalnem smislu skupnega. Poglobljen pogled na obe vrsti oken nam da vedeti, da gre za dva povsem drugačna izdelka. Tako z vizualnega kot tehnološkega vidika. Prav zato je včasih primerjava obeh precej nehvaležna, saj za leseno stavbno pohištvo potrebuješ povsem druge vire – od materiala do proizvodnje – kot za umetne mase, zato je nemogoče upoštevati le ekonomski vidik. Obstaja namreč širok spekter aspektov od trajnosti do okna kot elementa notranje arhitekture. Potem je tu še pomembna razlika v tem, kakšen občutek v prostor vnašajo lesena okna – v naše bivalno okolje namreč prinašajo košček narave. Ob vsem tem postane jasno, da teh dveh izdelkov tako ni mogoče primerjati,« pojasnjuje Jurij Gašper, soustanovitelj enega prepoznavnejših slovenskih podjetij s področja lesenih oken pri nas.
Za naše prednike je bil les najbolj dostopen material, s katerim so se izučili dokaj dobro rokovati. Prav zato je imel pomembno mesto pri oblikovanju in gradnji bivališč. Znanstveniki so na neolitskih najdbiščih po Evropi naleteli na lesene okvirje oken iz 5000 pr. n. št., poznejše najdbe pa vključujejo tudi lesene okenske okvirje v Pompejih iz začetka našega štetja. Naši predniki namreč niso poznali umetnih materialov, ti so bolj prisotni in se pojavljajo šele v zadnjih nekaj desetletjih. A dejstvo je, da je prav les uspešno kljuboval času, na kar opozori tudi sogovornik: »Ko tako obnavljamo stare objekte, sploh v oziru obnove kulturne dediščine, se srečujemo z resnično starimi lesenimi okni. Sam smatram, da je les material, ki je sposoben preživeti najdlje časa, seveda ob upoštevanju posameznih dejavnikov. Eden od teh je izbira lesa, drugi konstrukcijska zaščita. Že pri samem projektiranju objekta mora biti jasno, da bodo vgrajena lesena okna, ki jih moramo primerno zaščititi pred neposrednim stikom z vlago. Če izberemo kombinacijo lesenih oken z aluminijasto oblogo, pa tudi to ni več takšen izziv. Sicer je tudi les sam po sebi vzdržljiv, upal bi reči, da je poleg kamna in ilovice oziroma gline eden najstarejših gradbenih materialov. Če ga torej primerno zaščitimo pred vlago in mu preprečimo stik z zemljo, mu dovolimo, da se posuši, potem je praktično večen.«
Sploh ob današnjem tehnološkem napredku. V zadnjih letih je tehnika močno napredovala in izboljšala pogoje tudi za les v vlažnih pogojih, kar pomeni, da ta ne propade niti v stiku z vodo. Za dvig trajnosti in vzdržljivosti je na voljo modificiran les, npr. accoya – borov les, pri katerem s pomočjo modifikacije dosežejo, da se celična struktura zapre in ni več dovzetna za vlago. Prav tako k dodatni vzdržljivosti lesenih elementov pripomore tehnično sušenje lesa, s katerim je mogoče zagotoviti izjemno nizko vlažnost materiala (na 12 % vlažnosti, plus minus 2 %) in lepljenje lesa v celoto, s čimer se izboljša sama trdnost (stabilnost).
Les pa se ni izkazal le v preteklosti, temveč bo pomembno zaznamoval tudi prihodnost. Po študiji ‘ Environmental Impact of Window Frame Materials: A Comparative Life Cycle Assessment Study’ (op. Okoljski vpliv materialov okenskih okvirjev) iz leta 2019, ki je primerjala okoljski vpliv PVC, aluminijastih in lesenih okenskih okvirjev, so se prav slednja izkazala za okolju najbolj prijazna – tudi po zaslugi najmanjšega izpusta toplogrednih plinov in zmožnosti kopičenja CO2. Okoljski vidik postaja vse bolj pomemben dejavnik tudi pri vgradnji oken, sploh glede na to, da ta s pomočjo tehnoloških prebojev danes praktično ne poznajo omejitev. Standardizirani in individualni detajli namreč omogočajo tudi dimenzijsko in oblikovno prilagodljivost potrebam na objektu.
»Les je v osnovi sam po sebi dimenzijsko stabilen za razliko od PVC-oken, ki jih moramo načeloma ojačati s karbonskimi vlakni ali s kovinskimi ojačitvami. Prav zato les omogoča velike steklene površine in celo razpone. Pred časom smo v naši proizvodnji izdelali vrata, široka 7 m in visoka 3,80 m – eno krilo je bilo premikajoče, drugo fiksno. Sodobna okna so za razliko od nekoč, ko so bila masivna, danes izdelana iz lepljenega lesa. To pomeni, da iz lesa izrežemo napake, ki bi lahko poslabšale nosilnost lesa, potem pa brezhibne kose med seboj zlepimo, da dobimo lepljen element, običajno iz treh slojev. S tem povečamo samo stabilnost materiala,« pojasnjuje Jurij Gašper in opozori na sicer industrijsko, a povsem individualizirano proizvodnjo lesenih oken: »Znotraj lesnopredelovalne panoge je proizvodnja stavbnega pohištva pionirska, saj se lesena okna izdelujejo izključno po naročilu. Ta trend se je začel v začetku 90. let, ko se je pojavila tehnologija, ki nam je omogočala, da med malo in veliko serijsko proizvodnjo tehnološko ni razlike. To pomeni, da se lahko prilagodimo posameznim željam in zahtevam vsakega posamičnega projekta. V sodobni arhitekturi se vedno pogosteje prilagajamo tudi željam investitorjev z različnimi profili oken, ne le z dimenzijami. Na način, da iščemo rešitve, kako skriti steklo v okvirje, kako reševati detajle na fasadi, da se okvirja niti ne vidi itd.«
Na trgu obstajajo različne rešitve zaščite lesa pred zunanjimi dejavniki, izbirate lahko med bolj prosojnimi laki ali tistimi bolj pokrivnimi. Slednja so po besedah sogovornika precej bolj priporočljiva, saj ponujajo tudi potrebno UV-zaščito, kar pomeni, da UV-absorberji v teh lakih ščitijo površino pred posledicami UV-žarkov in oknu s tem zagotavljajo daljšo življenjsko dobo. Sam prisega na standardni postopek treh nanosov: prvi nanos brezbarvnega utrjevalca (ta ima nalogo, da pronica nekaj mm v globino lesa in ščiti pred glivami ter propadanjem, istočasno pa uravnava tudi površino lesa in zagotavlja enakomerno vpijanje barve), drugi nanos je grundiranje (ta dodaja že barvno komponento izdelku) in pa končni nanos laka, ki daje končno zaščito in zagotavlja okenskemu okvirju primerne tehnične lastnosti. Laki morajo biti dovolj elastični, da učinkovito delujejo v vseh temperaturnih razponih, tudi če je pozimi zunaj -20 °C, notri pa + 20 °C. V primeru uporabe macesna ali hrasta se pred končnim slojem uporabi še vmesni lak, ki zaščiti les pred izstopanjem posameznih smol in olj, ki jih ti dve lesni vrsti vsebujeta.
Številni sicer gojijo predsodek, da je uporaba lesa povezana s precej večjimi vzdrževalnimi posegi, a to ob primerni vgradnji, projektiranju in zaščiti ni tako. O tem je iz lastne izkušnje več povedal kar naš sogovornik: »O tem lahko spregovorim kar iz lastne izkušnje. Sam imam lesena okna vgrajena že več kot 20 let, in če zdajle pogledam skozi okno, imajo še vedno prvotno barvo. Edino, kar je pri lesenih oknih pomembno, je, da če pride do mehanske poškodbe (toča, ptice …), je to treba sanirati. Lesena okna so zelo vzdržljiva, če so le pravilno projektirana. Če želimo življenjsko dobo ali pa obnovitveno barvanje bistveno podaljšati, jih lahko premažemo tudi z negovalnimi mleki in čistili, ki so preprosta za uporabo. Enostavno jih nanesemo na krpo in z njo prebrišemo okenski okvir. Delujejo nekako tako kot krema za roke in ponujajo površinsko zaščito. Sam pa vidim v tem veliko prednost lesenih oken, saj jih lahko po mili volji osvežimo ali prebrusimo ter ponovno nalakiramo oziroma zamenjamo barvo, ko se nam ta ne dopade več.«
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
