Ugledni profesor Janez Koželj, do pred kratkim tudi ljubljanski podžupan, je jasen glede vrednosti lesa kot gradnika: »Les je gradivo prihodnosti, o tem ni več dvoma. Z industrijsko obdelavo omogoča fantastične konstrukcije, ki jih lahko primerjamo s kakršnimi koli inženirskimi konstrukcijami iz armiranega betona ali jekla, hkrati pa je to trajnosten material.«
Tega se dobro zavedata zakonca Janja in Matej Križaj, ki sta v Bohinjski Bistrici postavila velik objekt s petimi apartmaji in prav lesu zaupala vodilno vlogo. A ne kateremu koli lesu, saj sta pri opažih in posameznih delih opreme uporabila star, rabljen les. Tega znata s posebno tehniko osvežiti in pripraviti za novo rabo. To niti ne preseneča, če vemo, da sta oba lastnika poklicno povezana z mizarstvom.
Odločitev za gradnjo na območju Bohinjske Bistrice, varovanem območju s strogimi prostorskimi akti, je pomenila, da so tako lastnika kot arhitekti iz 3biroja morali upoštevati značilnosti tradicionalne gradnje na tem koncu Gorenjske. Vodja tega projekta arhitekt Blaž Rupar pove, da so streho izbrali kot glavno oblikovalsko potezo hiše, saj prav strehe tukaj povezujejo stavbe v okolici. Zgledovali so se tudi po dvojnem kozolcu, toplarju, vendar so s spretno potezo veliko telo objekta razdelili na štiri kvadrate, jih zasukali za 45 stopinj in vnovič povezali med seboj. Tako je nastala hiša z devetimi vogali, kar je omogočilo, da ima vsak izmed apartmajev najlepši pogled na slikovito okolico, kjer se dvigujejo znani vrhovi.
Vsak od apartmajev je obrnjen v drugo smer, razlikujejo se tudi po notranji opremi, pa tudi imena so jim nadeli po bližnjih vrhovih in krajih.
Hiše na tem območju seveda nekoč niso bile samo lesene, ampak jim je trdnost dajal tudi tamkajšnji kamen kot gradnik. Kamen so v tej sodobni hiši zamenjali z betonom, ki so ga dolge ure obdelovali, štokali, da so vnesli želeno teksturo. Beton se pojavi tudi v strešnikih, t.i. špičakih, nekdaj značilni kritini v okolici.
Les nastopa v hiši v številnih vlogah in oblikah. Najdemo ga kot oblogo v obliki furnirja, ki so ga položili z veliko natančnostjo, tako da so sledili letnicam. Masivni les nas preseneti v kopalnicah, kjer ga navadno zaradi prisotnosti vode ne uporabljamo. A Križaja ga znata zavarovati pred škodljivimi vplivi vlage tako, da ga dvakrat letno premažejo s posebnim oljem in poskrbijo za sprotno zračenje kopalnic. Pred uporabo stare deske in tramove s posebnimi krtačami osvežijo in s krtačenjem dosežejo, da izstopijo trdnejši deli letnic, mehkejše dele letnic pa odstranijo s površine.
Zakonca Križaj se od večine drugih lastnikov novogradenj ločita tudi po tem, da sta, skupaj z družino in sodelavcem, vložila izjemno veliko svojega dela v ta objekt. Janja Križaj je v sodelovanju z arhitekti iz 3biroja zasnovala notranjo opremo, vsi leseni deli opreme pa so šli skozi Matejeve roke.
Naj ima še zadnjo besedo prof. Janez Koželj: »Če živimo v leseni hiši, se počutimo, kot da smo obdani z naravo, kot da smo v gozdu.«
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, Direktorat za lesarstvo.
Fotografije: Vida Dimovska
