Odmaknjena od mestnega vrveža je v osrednji Sloveniji pred nekaj leti zrasla enodružinska hiša, ki očara že od daleč. Spominja na tradicionalno kmečko hišo, vendar pogled od blizu razkrije njeno moderno izčiščenost, pa tudi unikatnost in barvitost.
Na tem mestu je nekoč stala stara kmečka hiša s kozolcem. Prav to je naročnika in arhitektko Nino Herič navdihnilo k oblikovanju nove hiše. Zamislili so si stavbo, ki spominja na tradicionalni gospodarski objekt, z zidanim spodnjim delom, kjer je bil običajno hlev, gornji del pa je bil lesen. Zemljišče za novogradnjo ima precejšen naklon, zato je objekt deloma vkopan, kar je dodatni razlog za betonsko spodnjo etažo. Značilnost nove hiše sta tudi podaljšan napušč, ki pokriva zunanjo teraso in gank, ki kot zunanji hodnik povezuje vse prostore v pritličju.
Naročnika, par v zrelih letih, sta želela imeti celoten bivalni program v pritličju. Mož je želel, da objekt vključuje t. i. kmečko sobo za druženje, žena pa je kot pogoj postavila bazen. V spodnjo, na pol vkopano etažo, so tako umestili veliko garažo s kotlovnico, kmečko sobo in manjšo kopalnico. Večji del pritličja zavzema bivalni prostor, ki ima neposredno povezavo s teraso in bazenom. Osrednje jedro povezuje vse tri etaže med seboj. Iz tega jedra se vstopa levo v bivalni prostor, desno pa v glavno spalnico s kopalnico. Nad osrednjim prostorom je še galerija, kjer je soba za vnuke.
Osrednji prostor je odprt do slemena. Konstrukcija je vidna, saj so namenoma združili njeno funkcijo z videzom. Hkrati ta vidna konstrukcija prostor lepo zapolni, sega pa tudi izven objekta, saj pokriva zunanjo teraso in gank.
Izbrali so skeletno gradnjo, kar je bilo tudi najbolj smiselno glede na konstrukcijsko zasnovo. Gre za enega izmed značilnih tipov lesene konstrukcijske zasnove ostrešja. Konstrukcija je zasnovana v dvanajstih enakih rastrih ter vidna povsod, razen v vhodnem delu in spalnicah. Za vidne dele je uporabljen sibirski macesen, enako kot na fasadi objekta, saj je bila želja, da se les stara enakomerno, tako da posivi in dobi lepo patino.
Orientacija osrednjega prostora je proti severu, kamor je nagnjeno tudi zemljišče, obenem pa se v to smer odpira najlepši razgled. S tako orientacijo ne potrebujejo niti zaves niti senčenja osrednjega bivalnega prostora. Terasa, ki je orientirana na zahod, ob večerih ustvarja prelep ambient, v katerem lastnika zelo uživata.
Vidna lesena konstrukcija je narekovala nevpadljivo barvno osnovo, le s posamičnimi barvnimi poudarki: kuhinjski otok je rdeč, omara v spalnici pa turkizna. Kopalnici sta v modrih odtenkih, tapeta v vhodnem prostoru je zelena, prav tako dnevni WC. V spalnici pritegne pogled tapeta z japonskim motivom.
V osrednjem prostoru ne moremo spregledati kamina z visečim dimnikom in z zaprtim kuriščem. Kamin je mogoče obračati tako k mizi kot h kavču.
Največji izziv med načrtovanjem je bila umestitev bazena, saj na južni strani hiše poteka cesta, na severni pa se teren spušča. Če bi ga umestili na sever, ne bi bilo neposrednega stika bivalnega prostora in terase z bazenom, hkrati pa bi bil bazen v senci. Posledično so projektanti raje izbrali drugo stran in ga umestili na jug ter ob njem zasadili zeleno bariero, ki je poleti zelo košata in preprečuje poglede s ceste na bazen.
Hiša priča o tem, da je ob strokovnem pristopu in sodelovanju naročnikov z arhitektom mogoče najti rešitve tudi za na videz zahtevne situacije, ob tem pa ustvariti estetsko dovršen dom.
Avtorice projekta: Nina Herič, Maja Jugovec, Manuela Zavec, Demetra Jarc
Fotografije: Ana Skobe
