»Ravnikar je večni intelektualni iskalec, ki se ves čas potiska naprej in nikoli ne ustavi«

Edvard Ravnikar je širši javnosti poznan po brezčasnih modernističnih delih, ki definirajo slovensko arhitekturno dediščino 20. stoletja. Ob Moderni galeriji je namreč Ravnikar zaslužen tudi za podobo Trga republike (vključno s stolpnicama TR2 in TR3), Cankarjev dom, Maximarket, Ferantov vrt, središče Kranja, prvo zasnovo Nove Gorice, ob tem pa še za vrsto drugih projektov. Včasih pa spregledamo, da niso pomembne samo njegove realizirane stavbe, temveč tudi njegovi številni neizvedeni projekti, pedagoško delo, pisanje in razmišljanje, ki vsi pričajo o nenehni težnji po rasti, po iskanju novih in sodobnejših rešitev na razvojne izzive 20. stoletja. V pečatu, ki ga je s svojim delovanjem pustil v slovenski arhitekturi, v znanju, ki ga je v sklopu ljubljanske arhitekturne šole prenesel na nove generacije. Ravnikar je črpal iz Plečnikove klasične discipline, po drugi strani pa je nanj vplival tudi čas, ki ga je preživel v biroju slovitega arhitekta Le Corbusierja. A Ravnikar obeh mojstrov nikoli ni posnemal, temveč jih je z drugimi vplivi in elementi spojil v svoj lasten in svež izraz.

Leto 2022 je bilo posvečeno Jožetu Plečniku, letos obeležujemo leto Edvarda Ravnikarja. Oba sta v slovenskem arhitekturnem prostoru pustila neizbrisen pečat, pa vendar, ali je mogoče kako opredeliti, ovrednotiti njun vpliv na slovensko arhitekturno krajino?

V Sloveniji nimamo pogosto takega privilegija, da se nam ni treba ukvarjati zgolj z enim samim, temveč kar z dvema svetovno pomembnima umetnikoma. Tako Plečnik kot Ravnikar sta zaslužna, da lahko že vse od leta 1920 govorimo o ljubljanski arhitekturni šoli; njun vpliv se pri značilnostih sodobne slovenske arhitekture kaže še danes. Seminarski način dela, ki je na Fakulteti arhitekturo še vedno osnovno ogrodje študija, je namreč dobra simulacija arhitekturnega biroja, hkrati pa je ključen za razvoj odnosa do dediščine in kritično sposobnost branja konteksta. Tako Ravnikar kot Plečnik sta bila dobro seznanjena z arhitekturno zgodovino, a je nikoli nista razumela kot zaključen kanon, temveč kot izhodišče za njuno sodobnost.

Marsikaj jima je skupnega, hkrati pa se med seboj tudi močno razlikujeta.

Seveda. Razmerje med njima je zanimivo, saj bi si bila težko bolj različna. Plečnik je bil v osnovi slabše splošno izobražen, ni imel humanistične izobrazbe in je v arhitekturo vstopil skozi »zadnja vrata« ‒ skozi naknadno delo in izobraževanje v arhitekturni pisarni Otta Wagnerja, šele nato se je lahko vpisal na študij. Plečnik ni veliko pisal, prav tako se je nerad javno izpostavljal in ni javno razlagal pomena svoje arhitekture. Ravnikar pa je bil že v mladosti človek ostre intelektualne sodbe in zahtevnega okusa: najprej je želel postati slikar, a se je na prigovarjanje staršev odločil za študij arhitekture na Dunaju. Pri svojih 20 letih je presodil, da je ta zanič, zato se je prepisal v Plečnikovo arhitekturno šolo v Ljubljani, kjer je zablestel. A se s tem ni zadovoljil. Ravnikar je bil večni intelektualni iskalec, ki se je ves čas potiskal naprej in se nikoli ni ustavil. Zanimali so ga različni vidiki umetnosti, od likovne, skiciranja, privlačil ga je humanizem. Zanimala sta ga znanost in družbeno življenje. Spraševal se je, kako postati moderen človek, kako živeti na moderen način in kako ustvarjati moderno arhitekturo v še vedno razmeroma provincialnem slovenskem okolju. Na neki točki je uvidel, da Plečnik ni edini odgovor na to vprašanje. Zato se je odpravil v Pariz, kjer je znanje pridobival pod budnim očesom Le Corbusierja – ta pa je v mnogih pogledih veljal za negacijo Plečnika. A Ravnikar nobenega od svojih dveh »učiteljev« ni posnemal, temveč je nadaljeval iskanje lastnega modernega sloga. Ravnikar je iz vseh teh raznolikih vplivov razmeroma pozno našel lasten jezik, šele okrog starosti 40 let, ko se je uveljavil s svojstvenimi arhitekturnimi, urbanističnimi, spomeniškimi rešitvami ter pogledi na pisanje in poučevanje novih generacij arhitektov. Njegov arhitekturni jezik združuje abstrakten prostorski in likovni nagovor z novimi družbenimi in tehnološkimi izzivi sodobnega sveta, pri tem pa vedno znova črpa iz arhitekturne tradicije, ki pa jo zna tudi radikalno reinterpretirati – in to ga v drugi polovici dvajsetega stoletja dela za vidnega arhitekta v svetovnem merilu.

Ravnikar pa pečata ni pustil le v svojih delih, temveč tudi v generacijah arhitektov, na katere je prenesel svojo vizijo in znanje.

Ravnikar je bil mentor diplomskih del več kot 600 študentom na ljubljanski šoli za arhitekturo, torej je izobrazil velik del vseh slovenskih arhitektov. Vsi naši pomembni modernistični arhitekti iz 50., 60. in 70. let minulega stoletja so Ravnikarjevi učenci. A kljub nabiranju znanja pri Le Courbusierju in Plečniku Ravnikar kot omenjeno ni oponašal tujih centrov, temveč je z njimi držal korak in s svojo arhitekturo hkrati odgovarjal na lokalno tradicijo. A ne gre le za njegovo lastno arhitekturno produkcijo, temveč pečat, ki ga je pustil s poučevanjem in svojo dediščino. Ravnikar je namreč razumel arhitekturo kot intelektualno panogo, zato je veliko pisal, preizkušal nove pedagoške prijeme, objavljal besedila, veliko predaval itd. Nikoli se ni pustil prepričati, da je odkril večno arhitekturno resnico, temveč jo je vedno znova prevpraševal. Arhitektura je po Ravnikarju proces, nenehno odkrivanje in nenehno postavljanje vprašanj. V primeru Trga revolucije je na primer poudarjal, da sodobno mesto nikoli ne more postati vprašanje podobe, temveč vprašanje procesa – kako se mesto razvija, kakšne dejavnosti in komunikacijo omogoča, skratka kako gradi sodobno družbo. Ni ga zanimalo le to, kako bo vse skupaj izgledalo, temveč tudi, kakšne možnosti bodo novi prostori ponudili za prihodnje rodove.

Zaradi svojega naprednega dojemanja arhitekture kot take pa je pogosto naletel na veliko nerazumevanja. Številna njegova dela so tako ostala neuresničena. Kaj je bilo vzrok za to?

Res zanimivo se je tudi v tem oziru obregniti ob primerjavo s Plečnikom. Ravnikar je bil človek natečajev, ki je dobil le malo direktnih javnih naročil, medtem ko se je odlično odrezal na velikih javnih natečajih. Plečnik se za razliko od njega ni udeleževal natečajev, v resnici se jih celo aktivno izogibal. Pravi paradoks je, da je imel svetovljan, kakršen je Ravnikar, ki je pogosto gostoval v tujini, večino svojih del realiziranih v Sloveniji, v tujini le malo. Plečnik je bil po drugi strani manj svetovljanski, a je pred svojim ljubljanskim obdobjem ustvaril še dve veliki mednarodni karieri – na Dunaju in v Pragi. A v resnici je Ravnikar zmagal na številnih natečajih tudi v tujini, recimo v Beogradu in Benetkah, a ti projekti nikoli niso bili izvedeni. Zmagal je tudi na natečaju za nekatere stavbe v Skopju, sodeloval pa je tudi na natečaju po potresu v makedonski prestolnici, a neuspešno. Tudi njegovi projekti za tujino so bili vizionarski. Vzemimo za primer ureditev umetnega otoka Tronchetto v Benetkah, kjer je dobil eno od prvih enakovrednih nagrad. Benetke so razpisale natečaj za sodoben terminal potniškega prometa, Ravnikarjev projekt pa je na to odgovoril s predlogom ureditev v treh fazah. Prva bi zaobjemala gradnjo terminala, druga in tretja pa odstranitev nasipa za avtomobile ter železnico, s čimer bi Benetke povsem odrezal od kopnega in jim povrnil svojo prvotno vlogo – vlogo mesta na vodi. S tem je dokazal, da je mogoče sodobno mesto spreminjati tudi tako, da se mu ne le dodaja, temveč tudi odvzema posamezne elemente, ki bi lahko (in do danes tudi so) postali škodljivi. V njegovem projektu je mogoče zaznati slutnjo tega množičnega turizma, ki Benetke oblega danes. Ravnikar je modernistični arhitekt, ki v skladu z duhom svojega časa pogosto spodbuja avtomobilski promet, a v tem primeru jasno vidi, da bodo Benetke preživele le, če jim povrnemo tisto, zaradi česar so tako posebne – vodo. Kot arhitekt je bil namreč zmožen uvideti kakovost starih mest in te poudarjati, za razliko od nekaterih drugih modernističnih arhitektov, ki so mestna jedra prepredli s širokimi prometnicami. Projekt pozneje zaradi političnih in ekonomskih sprememb v Benetkah ni bil izveden, a še danes predstavlja radikalno vizijo drugačnih, bolj trajnostnih in človeku prijaznih Benetk.

Zanimiv je podatek, da je prav na Ravnikarjevo pobudo nastala tudi risba Triglava kot simbola Osvobodilne fronte slovenskega naroda.

Ja, to je zanimiva zgodba. Dejstvo je, da je oblika Triglava kot državnega simbola obsedla že Plečnika. Tudi Ravnikar se je morda z motivom Triglava spoznal pri Plečniku. Ravnikar se pred začetkom vojne iz Pariza vrnil v Ljubljano in se ob napadu na Jugoslavijo kot domoljub hitro vključil v OF. V tej borbi je želel tudi sam prispevati s svojim znanjem in sposobnostmi, tako da je za znak upora predlagal preprosto, a prepoznavno silhueto Triglava. Simbol je tako preprost, da ga prav vsak, tudi otrok, lahko nariše že z eno potezo. Da je simbol učinkovit, mora biti preprost in praktičen. Če nisi želel, da bi te ujela italijanska patrulja, je moral biti motiv narisan hitro, brez zapletenih elementov in oblik. To pa je bilo v okupirani Ljubljani življenjskega pomena.

Pa se vam zdi, da je Ravnikar danes bolj razumljen kot v času svojega življenja?

Prepričan sem, da se še danes premalo zavedamo, da Ravnikar ni le arhitekturna dediščina, temveč intelektualni projekt, ki je še danes aktualen. Najbolj brezkompromisen je bil pri vprašanju izobraževanja in debate v arhitekturi. Včasih namreč na fakulteti ni imel zaščite v svojih arhitekturnih kolegih, zato so se številni njegovi projekti končali zaradi upora drugih profesorjev. Sprašujem pa se, ali bi mu danes uspelo izvesti tako velik, kakovosten in kompleksen projekt, kot je Trg republike, nekdanji Trg revolucije. Ker se že več kot 30 let pogovarjamo o gradnji NUK2 ali nove železniške postaje, se mi zdi, da bi tudi Ravnikarjevi projekti danes vsi ostali na papirju. Danes je za arhitekte še težje vplivati na smer razvoja družbe kot takrat. Zakaj? Družba nasploh in politika še posebej sta izgubili interes za dolgoročno strateško načrtovanje – za premislek, kakšno družbo in kakšne prostore, v katerih bi se ta družba lahko realizirala, bi radi čez na primer 20 let. Tudi danes imamo v slovenskem prostoru ogromno kakovostnih arhitektov, ki so prepoznani tudi v tujini, a tega potenciala nikakor ne prepoznamo. Ne zavedamo se, da je prav arhitektura eden ključnih členov pri reševanju izzivov, ki nas čakajo v prihodnosti – bodisi družbenih, ekonomskih ali okoljskih. Ravnikarjev projekt za Tronchetto v Benetkah je dober primer tega, kaj naloga arhitekta je. Ne gre le za podobo zgradbe, temveč arhitekt s projektom odgovarja na razvojna vprašanja in pripravlja mesta oziroma pokrajino na drugačno, bolj vzdržno in solidarno življenje v prihodnosti.