Otroci so naravno radovedna bitja, ki se skozi igro aktivno učijo, zato za svoj razvoj potrebujejo tudi primeren prostor: varen, barvit in atraktiven ter napolnjen z otrokom primernimi igračami, ustvarjalnimi materiali in učnimi pripomočki. Take prostore nudijo vzgojni zavodi montessori, za svoje mlade nadobudneže pa jih lahko ustvarite tudi sami doma.
Maria Montessori je bila italijanska pedagoginja, zdravnica, feministka in pionirka na svojih področjih. Po rojstvu sina se je posvetila psihologiji otrok in njihovi vzgoji. Svojo metodo poučevanja je razvila kot alternativo takratnega šolskega sistema, kjer je prednjačilo nekrtitično učenje na pamet. Metodo, opisano v knjigi Pedagogika Montessori, je zasnovala na (lastnih in tujih) psiholoških raziskavah in jo podprla s praktično izkušnjo v t. i. Otroški hiši (Casa dei Bambini), kjer je izobraževala najrevnejše otroke iz rimskega predmestja. Njen pristop temelji na spoznanjih, da se otroci želijo učiti ter da so nagnjeni k ponavljanju in izpopolnjevanju znanja ter k redu in čistoči. Tako je poleg metode učenja razvila tudi pravila opremljanja, s katerimi otrokom pomagamo na poti do znanja, čistoče in samostojnosti. Kljub nekaterim kritikam je pedagogika montessori danes izjemno priznana, otroku prilagojen način opremljanja pa že skoraj stalnica v naših vzgojno-izobraževalnih ustanovah in domovih.
Poizvedeli smo, kako sta dom svojim otrokom prilagodili dve krasni mami, Mojca (berete jo lahko na Montessori doma) in Sanja (njene ustvarjalne podvige lahko spremljate na Žogice in kravate).
“Pri nas se, kolikor je mogoče, držimo večine vodil pedagogike Montessori pri opremljanju, prilagajanju prostora otrokom. Oblačila imajo fantje v spodnjih delih omar, čevlje na nizkih policah, otroški obešalnik za jakne, svoj predal v kuhinji, poličko s krpami pred kopalnico, bide namesto nizkega umivalnika, pručke v kopalnici, pri hladilniku, previsoko nameščenem stikalu, stolček z ograjico ob kuhinjskem pultu, nizke mizice in stolčke za delo …,” pove Sanja, ki na blogu Žogice in kravate deli nasvete za ustvarjalno preživljanje časa z otroki.
Vključevanje otroka v družinsko življenje skozi vsakodnevna opravila
“Pristop montessori spodbuja samostojnost otrok že od zgodnjega otroštva, saj imajo majhni otroci zelo veliko potrebo po tem, da naredijo stvari sami. Starši, ki se odločimo za to, da bomo otroka podprli v tej njegovi želji po samostojnosti, ob snovanju družinskega doma upoštevamo tudi otrokove potrebe in nam je pomembno, da se otrok v svojem domu počuti tako domače in sproščeno kot mi,” pove Mojca Košič, ki v Akademiji Montessori Doma predava o vzgojni metodi. “To pomeni, da otroku pred umivalnik v kopalnici postavimo pručko, da si lahko sam umije roke, zraven priložimo še majhno milo in brisačko na višino, da ju otrok sam doseže. V predsobi stenski obešalnik obesimo na otrokovo višino, da lahko otrok sam obesi jakno, ko bo prišel domov iz sprehoda.” Tako lahko otroku olajšamo vsakodnevno rutino – od umivanja zob pa do odhoda v vrtec.
Pomembna pa je tudi vključitev v družinsko življenje, tudi tisto, iz katerega otroke iz želje po čimhitreje in čimučinkoviteje opravljenih opravilih večkrat izključujemo: “Otroci so zelo radi vključeni v naša vsakodnevna opravila, zato jih omogočimo, da nam pomagajo. Dvoletnik bo zelo ponosen, ko mu boste zaupali, da sam nese krožnike na mizo, ne samo svojega, tudi vašega in od drugih družinskih članov. Otroku ni dovolj, da vas gleda, on želi biti aktivno vključen v to, kar počnete vi, zato mu dajte v roke nožek, s katerim vam bo pomagal razrezati bučko za juho in dostop do vode, da vam bo lahko pomagal skrtačiti krompir.”
Otroku boste vključevanje v vsakodnevna opravila močno olajšali, če mu boste priskrbeli lahko, prenosljivo pručko. Tako vam bo lahko podajal kljukice, ko boste obešali perilo ali pa samostojno iz kopalniškega predala vzel svežo brisačo.
“Bi rekla, da so bile pručke različnih oblik in velikosti tiste, ki so mojima hčerama olajšale dostop do marsičesa, najbolj pa do vode v kopalnici, da sta si lahko samo umili roke, skrtačili zobke in se pripravili na večerno spanje. Pručka nam je zelo prav prišla tudi v kuhinji, da sta dosegli korito in kuhinjski pult. Najprej smo uporabil višjo pručko, tisto z dvema stopnicama, sedaj pa smo že nekaj časa na nižji pručki z eno stopničko. Eno imamo tudi zložljivo, ki gre vedno z nami na počitnice,” pove Mojca. Sanja pa doda: “Kos pohištva, ki je najbolj pripomogel k razvoju in samostojnosti mojih otrok je verjetno otroški stolček. Z njim so utrjevali prve korake, dosegajo še tisto, kar jim sicer ni na dosegu, sodelujejo pa tudi pri delu v kuhinji.”
Otroku prilagojen prostor
Seveda pa je najpomembneje, kako opremimo prostor, kjer bo preživel večino časa, pa naj bo to njegova sobica ali pa dnevna soba. Tam mu odstopite nizek set omaric in poskrbite, da bodo založene z igračami, s katerimi se trenutno najraje igra.
“Otrok naj ima svobodo, da si sam izbere s čim se bo igral, zato je dobro, da so njegove igrače na dostopnem mestu, na nizkih odprtih omaricah, da jih lahko sam vzame in tudi pospravi. Otrok bo igrače lažje pospravil, če jih bo imel manj. Običajno imajo otroci na razpolago veliko preveč igrač. Pospravimo tiste na katerih se nabira prah na višja mesta, na dosegu pa naj ima otrok le tiste igrače s katerimi se igra. Čez čas igrače zamenjajte,” svetuje Mojca.
Ne pozabite niti na različen didaktični material – zelo zgodaj so to lahko pripomočki za igro, ki spodbujajo otrokov motorični razvoj (začenši z mobili, kockami in natikankami), nato pa postopoma dodajajte elemente, ki spodbujajo radovednost in učenje (plakati s podobami črk in številk, fotografije in reprodukcije umetniških del, naravni material ipd.). Končno ne pozabite na nizek knjižni kotiček z udobnim sediščem in odejo, kjer lahko otrok izbere knjigo in jo samostojno prečita.
Tudi pri spanju naj ima otrok svobodo. “Pristop montessori zagovarja nizko posteljo. To je postelja brez ograjice, ki je pri tleh in otroku omogoča, ko se zbudi, da gre takoj v raziskovanje. Običajno otroci, ki spijo v posteljicah z ograjico, jokajo vedno, ko se zbudijo, ker hočejo ven iz postelje skoraj takoj, ko se zbudijo, ker v postelji pač ni nič zanimivega za raziskovati. Postelja, kjer ima otrok svobodo gibanja pomeni, da že od majhnega poskrbi za en delček svoje potrebe, vam pa priskrbi par minut daljši spanec in mirno jutro. Pri nas doma sta imeli deklici nizko posteljo in ni bilo nobenega problema pri prehodu nanjo, sicer pa priporočam njeno uporabo od 3. meseca naprej,” pove Mojca.
Otroci se zaradi svoje majhnosti večkrat ne počutijo dobro v klasično opremljenem stanovanju. Stoli in kavči so visoki in nevarni za padec in poškodbo, do mize ne sežejo, kaj šele, da bi odprli hladilnik … Zato je pomembno, da je vsaj nekaj kosov opreme posebej prilagojene otrokom. Zanje ni potrebno zapraviti veliko, bodo pa otroci presrečni, če bodo imeli svoj “pomanjšan” dnevni kotiček: majhen stolček, na katerega se bodo usedli, ko bodo zobali rozine; nizko mizico, na kateri bodo ustvarjali; blazino, na kateri se bodo lahko igrali.
S primerno opremo je otroka priučiti higiene in reda čisto preprosto
Ko ju povprašam, kateri je najuporabnejši kos pohištva v njunih domovih, me Sanja vpraša, če bide šteje. “Uporabljajo ga za umivanje rok (tako se izognemo plezanju po pručkah z umazanimi rokami – mame vemo!), zob, na polički v neposredni bližini imajo kozarček za pitje in si sami natočijo vodo, varno dostopajo do vode za izvedbo raznih dejavnosti, igre, ustvarjanja, pospravljanja za seboj …”.
Otroci bodo hvaležni tudi za pomanjšane pripomočke za higieno in urejanje doma, kot sta na primer miniaturni metla in smetišnica, male grablje ali pa krtačka za čevlje.
Vesele barve in naravni materiali
“Okolje montessori je preprosto, lahko bi rekli minimalistično. Velja pravilo: manj je več. Okolje montessori ima zaradi tega manj dražljajev, zato tudi deluje bolj umirjeno, kar dobro vpliva na otrokov razvoj koncentracije. Kar pa ne pomeni, da v okolju montessori ni barv, seveda so, le te so sicer svetle, vesele in med seboj usklajene. Vzdušje v sobi naj bi bilo toplo, sproščujoče in vabljivo,” priporoča Mojca.
In v praksi?
“Vseh zgornjih vodil sem se držala tudi pri odraščanju svojih dveh hčerk. Težila sem k temu, da sem ju vključila v vse, kar sem jaz počela doma. Vedno sem našla način, da sta lahko delali ob meni in mi pomagali. Velikokrat sem morala biti iznajdljiva in uporabiti tisto, kar sem imela doma. Želela sem, da se dom uglaša na potrebe vseh, ki živimo v njem, kar je pomenilo, da sem naš dom stalno po malo spreminjala in ga prilagajala potrebam mojih dveh deklic. Potrebe majhnega otroka se namreč do šestega leta stalno spreminjajo, še posebej do treh let, ko je razvoj otroka tako hiter. Sedaj pri nas ni več tolikšnih sprememb, večjih prilagoditev ni, ker sta deklici že osnovnošolki, razen tega, da je pručka v kuhinji še vedno na svojem mestu. Police omar so še vedno nižje, da lahko same skrbita za svoja oblačila. Ker je starejša hčerka velika kuharica, ima večino sestavin in pripomočkov, ki jih potrebuje pri peki na dosegu rok, da se lahko peke čisto samostojno loti. Ni mi bilo težko prilagajati doma, ker sem vedela, da so spremembe le začasne, deklicama pa pomenijo veliko in imajo ogromen vpliv na njun razvoj osebnosti, predvsem na samostojnost, odgovornost in zaupanje vase,” ponosno zaključi Mojca.
Sanja doda: “Včasih se ne izide tako, kot bi si želeli, in je treba sprejeti kompromise, poiskati začasne rešitve. Sploh, kot v našem primeru, ko gre za zelo staro hišo, ki nam nudi le začasen dom. Najpomembneje se mi zdi zavedanje, da dom ne pripada samo nam odraslim, ampak enakovredno tudi otrokom. In čeprav nam primerno pohištvo sicer pomaga k spodbujanju otrokove samostojnosti, je ključno predvsem, da mu znamo priti naproti in mu pomagati, da naredi sam.”
Še več praktičnih informacij o opremi in vzgoji po principu montessori si preberite na blogih Žogice in kravate in Montessori doma.
Fotografije: Pinterest
