Redkokdaj se zgodi, da meščanska hiša po eni strani ponuja tako mirno zavetje, da z vrta lahko poslušamo žuborenje bližnjega potoka, in po drugi strani, da z njene terase lahko občudujemo 180-stopinjski razgled na okoliške vrhove. No, v Kamniku smo jo našli – hišo, ki datira v začetek 19. stoletja ter v kateri se prepletata zgodovina in moderno bivanje.
Hiša je bila prvič omenjena že leta 1775, a kot pravita lastnika Barbara in Tomaž, je največ njene zgodovine zabeležene od leta 1825 naprej. V njej je pred njima živela družina Čebulj, Albert Čebulj je bil profesor na Fakulteti za elektrotehniko, zelo tehnološko napreden gospod in zato ni nič navadnega, da je bila hiša že pred desetletji opremljena z imenitnimi aparati. V njej je bil denimo hladilnik iz leta 1962, pa Boschev pomivani stroj iz leta 1967, Čebuljevi so imeli tudi prvi manjši bazen v Kamniku.
Pred prenovo
Ob nakupu je bila hiša v nekoliko slabšem stanju, človek bi lahko rekel, da je neobetavna, s podolgovatim tlorisom, pa vendar sta sedanja lastnika v njej videla potencial. Ali kot pravi Barbara: »Nama obema so, recimo temu, ‘ruševine’ res všeč. Že prej sva urejala eno zelo staro stanovanje in takoj sva videla potencial te hiše. To je zgodovina še taka in taka, pa ogromno enih možnosti, kaj narediti iz tega.«
Iz majhnih prostorov v funkcionalno bivanje
Pri prenovi, ki je trajala devet mesecev, sta odlično sodelovala z arhitektom in hkrati nadzornikom Petrom Bulatovičem, medtem ko je bil za interier zadolžen Robert Ramovš. Vse stene, tla, izolacije in hidroizolacije je bilo treba narediti na novo, prav tako so na novo uredili ogrevanje, ki je zdaj talno v kombinaciji s kaminom. Za star način gradnje so bili značilni tudi majhni prostori, ki sta jih lastnika odpirala, tako da je sedaj hiša zelo prostorna in vzorčni primer, kako se lahko tudi iz stare nepremičnine izvabi funkcionalno bivanje.
Seveda se je med prenovo pokazalo tudi kakšno nepredvideno presenečenje, na primer, da se jim je nehote podrla celo kakšna stena. »Ko kupiš staro hišo, te lahko čakajo presenečenja. Preden smo začeli delati, smo sondirali, pogledali, kakšne so sestave … Bili smo kar pripravljeni. Je pa res, a ne, da kakšna stena se nam je kar podrla. V bistvu smo jo hoteli obnoviti, a je kar padla dol. Drugače pa namenoma nismo rušili, poskušali smo ohranit vse, kar se je dalo,« se spominja Tomaž.
Cilj je bil pri hiši ohraniti čim več duha preteklosti. Tako so enaka ostala okna, vrata, ostali so velbi in podobne arhitekturne posebnosti, stopnice so originalne, v prvem nadstropju so ohranili del stenske poslikave iz leta 1875, ki so jo s posebnimi barvami ročno restavrirali tri dni, deloma so ohranili celo vrtno zasaditev prejšnjih lastnikov, denimo 70 let staro glicinijo.
»Ja, glicinija je že bila. Ko sva midva prišla, je bila v polnem razmahu in ko smo začeli z obnovo, smo jo morali porezati. Ampak smo se jo zelo trudili ohraniti in zdaj se je spet lepo razbohotila nazaj,« pravi Tomaž in doda, da je v pomladnih in poletnih mesecih zelo prijetno posedati pod njo na vrtu in nazdraviti s kozarcem vina, ki ga prinese iz vinske sobe.
In vinoteka je res tisti prostor, ki ga pri hiši ne gre spregledati. Lastnika sta jo umestila v prostor ob kuhinji, pri opremljanju pa je bil glavni Tomaž, ki je poznavalec vin, izdelal je tudi načrte za celoten sistem shranjevanja steklenic, pri čemer je bil njegov cilj, da so vse etikete vidne, da so primerno osvetljene in da mu ni treba vina premikati. »Kar enih 8, 9 mesecev sem študiral, kako bi se to naredilo, da bo primerna osvetlitev, kako se bo hladilo, kako se bodo steklenice obnašale. Ja, precej truda smo vložili, da smo tole sestavili skupaj,« prizna in pravi, da ima steklenice tudi preštete, natanko 972 jih je.
Iz vinske sobe se po lesenih stopnicah povzpnemo v prvo nadstropje, ki je zelo zasebno in kamor lastnika, razen v sobo za goste, ne vabita nikogar, saj gre za njun intimni del hiše. Sestavljajo ga na eni strani veličastna kopalnica, spalnica in sodobno organizirana garderoba, medtem ko sta soba za goste in pisarna oziroma knjižnica opremljeni bolj v starinskem duhu. Sploh pisarna je polna dediščine Tomaževih prednikov in tako v njej najdemo razne vojaške medalje, listine o opravljenih mojstrskih izpitih, babičin lestenec in namizno bankirsko svetilko njegovega očeta.
Še eno nadstropje više pa so se želje uresničile tudi Barbari, ki si je vedno želela imeti kotiček za razvajanje, wellness in telovadbo. »Res je. To je bila vedno moja velika želja, da bi imela prostor, kjer bi lahko telovadila ali izvajala jogo, se po možnosti savnala. In to so zame res nebesa.«
Jogo poskušata izvajati vsaj dvakrat tedensko, sicer pa si baterije napolnita tudi z razgledom, ki ga nudi terasa. Vidi se vse od Krvavca do celotnih Kamniških Alp, Velike planine ter preko Tuhinjske doline na Stari grad. 180-stopinjski pogled, ki – tako kot celotna obnovljena hiša – jemlje sapo.
Fotografije: arhiv lastnikov, Mateja Košir
