V naselju Ruta, nedaleč od Lovrenca na Pohorju, se v osrčju spokojne narave razprostira Rezidenca Korman – zgodovinska kmetija, ki odseva stoletja dediščine, prepletene z zgodbami o delu, povezanosti in ljubezni do domače zemlje.
Iz katastrskih zapisov izhaja, da je domačija na istem mestu že od leta 1820, kar ji daje posebno težo in zgodovinski pomen. »Mi smo danes peta generacija. S sestro in bratom delimo to dediščino s ponosom in globokim spoštovanjem,« pripoveduje Tatjana Vošinek Pucer, ki je skupaj s sestro Mojco Kačinari in bratom Andrejem Pucerjem solastnica kmetije z dolgo in bogato tradicijo.
Spoštovanje do preteklosti
Rezidenco Korman sestavlja ansambel petih stavb, ki skozi svojo razporeditev in namembnost odražajo življenje in delo več generacij. Ko je železnica prodrla v Ruto, je prinesla val sprememb – razcvet trgovine z lesom in temelje za napredek. Sprva so bile stavbe na kmetiji lesene, pozneje pa so jih, z vizijo za prihodnost, preobrazili v mogočne zidane objekte, ki danes oblikujejo značaj posestva. »Glavna je hiša, poleg nje so tu še hlev s senikom in orodjarno, mizarska delavnica s prešo, žaga in drvarnica. Še preden vstopimo na dvorišče, pa nas pozdravi kozolec toplar – eden redkih tovrstnih grajenih kozolcev v Sloveniji,« našteva Andrej Pucer.
Hiša kot povezovalna točka domačije
Opeka, izdelana v domači ciglenci, daje poslopjem trdnost in značaj. Hiša, srce domačije, s svojimi 80-centimetrskimi zidovi in veličastnim vhodom izžareva mogočno prezenco – nekakšen poklon naravi in človeškemu delu. V njenem pritličju nas pozdravi prostorna obokana veža z beneškim tlakom po tleh, iz nje pa prehajamo v štiri apartmaje. V enega od njih vstopamo skozi kuhinjo. »Kot otroci smo veliko časa preživeli v kuhinji ob peči, kjer je naša stara mama pekla kruh z drožmi. Tam smo vedno prepletali delo z igro,« se spominja Andrej. Klet hiše je bila namenjena shranjevanju vina in mošta, prostorno je tudi podstrešje.
Sodelovanje s strokovnjaki
Prenova domačije je bila velik projekt, ki je zahteval tudi strokovno pomoč. »Vsi objekti na tej kmetiji so kulturni spomenik lokalnega pomena, zato smo pri prenovi sodelovali z Zavodom za kulturno dediščino Maribor,« razloži Andrej, ki poudari, da je bilo sodelovanje zares dobro in strokovno. »Pomagali so nam tudi pri izbiri materialov in nadzirali izvedbo del.«
Prva faza obnove je vključevala energetsko sanacijo hiše, prenovo fasade in zunanjih oken, zamenjavo notranjih oken in vgradnjo toplotne črpalke, kar je močno izboljšalo energetsko učinkovitost domačije. »Obnovili smo tudi ostrešja in strehe. Očistili smo najbolje ohranjene stare strešnike, stare več kot 160 let, ki zdaj krasijo streho kozolca,« razlagajo lastniki. Prenova kozolca je trajala kar dva meseca – tesar je stare elemente označil, jih razstavil, poškodovane dele zamenjal in kozolec ponovno sestavil, pri čemer je ohranil avtentičnost.
Družinska povezanost
Lastniki domačije pripovedujejo, da je že njihova mama pred več kot 20 leti začela z obnovo, ko je dala sanirati nosilne zidove, da bi preprečila prehajanje kapilarne vlage iz zemlje v stavbo. Zidovi so se posušili, ometi pa so bili v celoti obnovljeni med zadnjo prenovo leta 2023, ki so se je lotili Tatjana, Mojca in Andrej.
Sodelovanje med sestrama in bratom je temeljilo na vrednotah, ki so jih privzgojili starši. »Mama in oče sta nam vedno govorila, da sta medsebojno spoštovanje in sodelovanje najpomembnejši vrednoti. Ta nauk smo prenesli tudi v prenovo domačije.« Pri razdelitvi nalog so se družinski člani naslonili na svoje naravne sposobnosti. Največji del gradbenih del je prevzel Tatjanin mož, ki je stalno nadziral gradnjo in usklajeval delo z izvajalci. Tatjana je kot dober organizator prevzela logistiko in pogajanja. Andrej je kot tehnični tip načrtoval nove elektroinštalacije, vodovod, vgradnjo toplotne črpalke. Mojca pa je poskrbela za estetske odločitve – izbiro pohištva, barv in svetil.
Nekdanji duh še vedno živi
Ob prenovi domačije je bila osrednja želja ohraniti staro pohištvo in s tem duh hiše, hkrati pa prostoru dodati sodoben pridih, ki bi domačim in obiskovalcem omogočal prijetno bivanje. Mojca poudarja: »Naš namen je bil, da bi prostori postali prijetni in vabljivi, da bi vsak, ki vstopi v hišo, začutil toplino in povezanost z zgodovino. Zaradi visokih stropov smo se odločili obarvati zidove, kar prostoru doda večjo globino in domačnost.«
Posebno pozornost je Mojca namenila detajlom. Stare peči in stole je dala obnoviti, dodala pa je sive zatemnitvene zavese, ki ustvarjajo prijetno atmosfero in omogočajo razgled na dvorišče. Skrbno je izbrala tudi svetila, ki se imenitno podajo v star ambient. Rezultat je prostor, kjer se zgodovinski elementi harmonično prepletajo z modernim udobjem.
Harmonična celota
Poleg notranjosti navdušuje tudi okolica domačije. Na mestu nekdanjega samooskrbnega vrta so ohranili staro vrtno uto in dodali bazen, ki v poletnih mesecih ponuja osvežitev in prostor bogati z modernim, a skladnim elementom. Celotna zasnova povezuje preteklost in sodobnost v harmonično celoto, ki spoštuje naravno in kulturno dediščino.
Prenova je družino tudi čustveno obogatila. Skupno delo jih je povezalo in ustvarilo prostor, ki ga danes obiščejo z veseljem in ponosom. Tatjana razkriva: »Prenova je bila za nas lepa izkušnja. Domačija je skozi skupno delo postala drugi dom tudi našim otrokom in vnukom. Vsi radi pridemo sem, ker nas ta prostor povezuje in pomirja.«
Fotografije: Rezidenca Korman
