V Borecih v Prlekiji se razprostira domiselno zasnovan okrasni vrt družine Šajt-Habjanič, kjer je lastnikoma vrta s premišljenim načrtovanjem uspelo ohraniti vez z neokrnjeno naravo.
Pogled s ceste še ničesar zares ne razkrije, a kakor hitro odpremo vrtno ograjo, se nenadoma prikaže imeniten dvonivojski vrt, ki sta ga zasnovala lastnika vrta Olga in Robi. Njun vrt meri približno 1000 kvadratnih metrov. Ribnik ob hiši in podest s sedežno garnituro tvorita mamljiv zunanji ambient, kjer družina v toplih mesecih preživi največ časa.
Zgornji in spodnji del vrta je nekoč povezovala nevarna travnata strmina, ki jo je bilo težko kositi. Da bi ukrotila breg, sta lastnika terasi povezala s stopnicami iz železniških pragov, brežino pa utrdila s kamni in štori ter mednje posadila rastline, med katerimi prevladujejo pritlikave grmovnice, zelišča in trajne cvetlice.
Lastnika vrta bi lahko okolico ogradila ali obsadila z drevesi, a sta se raje odločila za odprt pogled na močvirje in gozd, s katerima je v spodnji etaži povezan njun vrt. Tako deluje vrt navidezno večji in vsebinsko polnejši.
Medtem kot Olga skrbi za rastlinske kombinacije, Robi ustvarja vrtne kreacije. Že ribnik z veličastnimi kamni je njegova stvaritev, po tem podvigu pa nikakor ni zaspal na lovorikah. V njegovi delavnici nastajajo najrazličnejši okrasni detajli iz lesa in kovine. Tudi očarljivi kamniti portal oziroma obzidje z vodnjakom je delo njegovih rok. “Od večjih projektov na vrtu je obzidje najmlajši projekt, cilj pa je bil, da bi deloval kot najstarejši del vrta,” pripoveduje lastnik. Material za obzidje je peščenjak, ki so ga po srečnem naključju dobili v okolici Svete Trojice v Slovenskih goricah, kjer so tamkajšnji lastniki podiral staro poslopje. Načrt za obzidje je Robi pripravil sam, ključno pa je bilo, da naredi dobre temelje. Pri betoniranju temeljev so mu pomagali tudi starši. Ko je bilo vse pripravljeno za lepljenje kamnov, je sledilo kratko obdobje zatišja. “Enostavno nisem vedel, kako začeti,” se spominja lastnik vrta. Takrat mu je na pomoč priskočil prijatelj Tonček, ki ga je tudi bodril, rekoč: “Ko boš enkrat začel, bo zadeva stekla kar sama.” In res je bilo tako. Obzidje je bilo kmalu končano, v njem pa kakor zaščitnica vrta danes domuje kip grajske gospe.
Fotografije: Jasna Marin
