V eni novejših stanovanjskih sosesk smo obiskali izbrano opremljeno stanovanje, ki preseneča na vsakem koraku.
Nedaleč od ene glavnih ljubljanskih vpadnic, Barjanske ceste, pa hkrati le lučaj od zelenih nabrežij Ljubljanice in Malega Grabna, sta v objemu zelenja in trnovskih vrtičkov zrasla dva vila-bloka. Vsak od njiju vsebuje štiri stanovanja, vsako stanovanje pa se ponaša z veliko zunanjo površino: bodisi pritlično ali pa strešno teraso. Vsa stanovanja so – prav nič presenetljivo – že prodana; mi smo se oglasili v enem od njih, ki so ga prav izbrano opremili v biroju GAO arhitekti.
Stanovanje se nahaja v zgornji polovici bloka. V spodnji etaži sta ob hodniku nanizani otroški sobi s kopalnico. Stopnice vodijo v zgornje nadstropje, kjer strešna terasa zavzema slabo tretjino tlorisa, druga tretjina je namenjena spalničnemu suitu staršev, vmesni prostor pa zaseda bivalni del. Ker so vsi ti funkcijski deli v tlorisu nanizani kot tetris, so se projektantke znašle pred nalogo povezati prostor doma, ki je sicer fizično ločen v kotičke, sobe, zalive in prehode. Opreme so se zato lotile kot sestavljanke: vsak prostor so opremile specifično, glede na njegov namen, glede na osebe, ki jih uporabljajo, glede na svetlobo … in sestavljanko povezale z rdečo nitjo sodobnih kosov, lesenega pohištva po meri, zanimivih tekstur in veliko mero razumevanja sodobnih bivanjskih navad.
Tako se sprehodimo mimo dveh popolnoma različnih mladinskih sob; mimo prehodnega družabnega kotička, kjer se lahko kot v kakšni hotelskem loungeu zamotimo z revijo ali družabno igro; po stopnicah se povzpnemo v zgornje nadstropje, kjer nas pričaka kuhinja z jedilnico v sivo-belo-lesenih tonih; okoli vogala, v udobno in mehko dnevno sobo, pa nas popelje električno modra stena. Glavna spalnica je odeta v rožnate odtenke, spremljevalna kopalnica pa bolj kot na barve stavi na grafični vzorec keramike.
V zadnjih desetletjih je organizacija zasebnega življenja prešla številne faze. Naši domovi so se tej transformaciji počasi sledili: prej ločeni kotički doma so se začenjali združevati v odprte tlorise, v funkcionalno fluidne sklope, kjer lahko hkrati kuhamo, počivamo, delamo ali se zabavamo; kjer lahko spimo, se umivamo in shranjujemo. Pozornost nam na vsakem koraku bega – od priprave jedi k službeni pošti in domači nalogi našega šolarja; od počitka k neurejeni omari. Naš dom – tako kot naše življenje – je postal preplet vlog, nalog in del. Psihologi ugotavljajo, da je bivanje in delo v odprtih tlorisih sicer morda malenkost učinkoviteje, a za posameznika dosti bolj stresno kot pa na funkcionalne in intimne kotičke deljen prostor. Vsak namreč potrebuje tudi prostor za umik; vsak prostor potrebuje svojo osnovno funkcijo; vsaka funkcija pa tudi ni nujno združljiva tudi s tisto sosednjo.
Zato je oblikovanje domov v številnih zalivih, ki sicer fluidno prehaja iz zunanjih v notranje, iz odprtih v odmaknjene ter na koncu koncev v intimne in individualno opremljene sobe, vse bolj pomembno. Naše javno življenje je pretočno, a prav zato mora biti naš dom tisti, ki nam bo skozi red, funkcionalnost in intimo ustvarjal zavetje, v katerega se lahko umaknemo. In stanovanju v trnovski Mivki je to uspelo – in za povrh vsega še na zelo eleganten način.
Interier: GAO arhitekti
Fotografije: Miran Kambič
