Šenkova domačija stoji pod mogočnimi Grintovci na Jezerskem in je s svojo gručasto postavitvijo osmih, z leseno kritino kritih stavb, neponovljiv biser alpske arhitekture. Glavna hiša se domnevno ponaša z letnico 1517 in je od leta 1949 zavarovana kot kulturni spomenik.
Domačijo sta pred 10 leti prevzela Polona Virnik Karničar in njen mož Drejc Karničar ter se podala na pot obnove, pri kateri sta zgledno sodelovala z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije in arhitektom Markom Šenkom. Njun cilj je bil, da bi kmetija znova zaživela in se usmerila v turistične vode. Nekaj malega so se s turizmom ukvarjali prebivalci te kmetije že prej, sicer pa so tekom 500-letne zgodovine tu vedno živeli kmetje in kmečki posli, ki so se ukvarjali z živinorejo, gozdarstvom in trgovino z lesom.
Pred prenovo. Foto: Saša Roškar, ZVKDS
Postopna prenova
Obnove so se lotili postopoma. Začeli so z obnovo volovjeka, kamnitega pritličnega objekta, kamor so umestili kotlarno in zalogovnik za sekance za celoten kompleks stavb, v njem pa se danes nahajajo tudi sanitarije in skupna kuhinja za goste, ki pridejo kampirat. Nato je sledila preužitkarica, hiša, v katero sta se po tradiciji preselila stara gospodarja, ko sta kmetijo prepustita mlajšemu rodu. Deloma leseno deloma zidano preužitkarico, ki je niso mogli revitalizirati, so podrli in na njenem mestu naredili enak objekt z novo vsebino (štirimi apartmaji in wellnesom). Zadnja v fazi prenove pa je bila glavna Šenkova hiša, ki je ena najbolj dokumentiranih in opisanih kmečkih hiš pri nas in ki se je nadgrajevala in dozidavala tekom stoletij.
Secco poslikave na stenah in na stropu, narisane sredi 19. stoletja. Ohranila sta se dva segmenta, šest delov pa hranijo v restavratorskih delavnicah, kjer čakajo na restavriranje. Secco tehnika pomeni, da so bile poslikave narisane na nekaj plasti ometov, ki so se zelo luščili. Foto: Saša Roškar, ZVKDS
Dendrokronološka analiza
Da je glavna hiša res nekaj posebnega, priča tudi dejstvo, da so se z njo ukvarjali eminentni konservatorji, etnologi in arhitekti, kot so Mušič, Fister, Sedej in Cevc, ki so njeno starost ocenjevali na podlagi likovnih detajlov in značilnih gradbenih konstrukcij.
»Ljudski glas o tej domačiji je šel, da je imela nad vrati napisano letnico 1517, to je bil en podatek. Drug podatek je bil, da je imela letnico 1521. In potem so se te letnice primerjale s konstrukcijo oboka, z okenskimi okvirji, z vratnimi okvirji, ali to gre skupaj ali ne,« opisuje konservatorska svetovalka Saša Roškar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Podatke o hiši so pridobili tudi na podlagi različnih raziskav, na primer dendrokronološke analize lesa, ki lahko iz razmikov med drevesnimi letnicami, med branikami, pokažejo, katerega leta je bilo posekano drevo. »Najstarejši les, ki je bil datiran v tej hiši, je iz leta 1624,« dodaja Roškarjeva in pove, da je bil les odvzet iz ostrešja.
Med prenovo. Foto: Saša Roškar, ZVKDS
V dveh fazah
Prenove glavne hiše so se lotili v dveh fazah. »Prva faza je bila pravzaprav saniranje oziroma statična sanacija in utrjevanje hiše, da je sploh stala. Podbetoniranje, injiciranje vezi …« našteva arhitekt Marko Šenk. Pri tem so osrednji, 70-centimetrski kamniti zidovi ostali nedotaknjeni, nobene spremembe ni bilo niti okoli oken in vrat. Veža, ki je glavna os hiše, je ostala obokana, vanjo so umestili recepcijo in šank. Ohranili so tudi črno kuhinjo, štibelc oziroma manjša soba poleg črne kuhinje je danes pisarna, v sobi za goste pa lahko še vedno občudujemo več sto let star strop, ki so ga samo speskali.
»Druga faza je pa prenova zgornjega dela oziroma ostrešja, ki je bilo pa že v taki fazi dotrajanosti, da se ga ni dalo več sanirati.« Staro ostrešje so zato podrli in zgradili novo, spodaj pa velike shrambe prostore spremenili v namestitvene kapacitete – pet sob in dva apartmaja.
Investicija v prihodnost
Denar za obnovo sta lastnika črpala iz treh virov. Nekaj je bilo evropskih sredstev, drugi vir je bila prodaja 100 hektarov gozda, tretji pa kredit.
»Ja, vse skupaj pravzaprav ni bilo poceni. Čeprav bi jaz ovrgla ta mit, da je popravljati staro dražje kot graditi novo. Vsaj v delu stare hiše, ko smo obnavljali pritličje. In v nobenemu primeru nova hiša nima take duše, kot jo ima stara hiša. Ampak ja, ti evri pravzaprav niso slaba naložba oziroma stran vržen denar, sploh ne. Zato ker vidimo, da je turizem kljub mogoče zdajšnjim časom, ko so majčkeno zavrli vse skupaj, ena taka zelo prijetna dejavnost, zelo lahko razveseljuješ ljudi s tem, ko jim ponudiš takle košček raja in v bistvu tudi eno tako z dušo obnovljeno domačijo,« je prepričana Polona Virnik Karničar.
Lastnica Polona Virnik Karničar se zaveda, da gostje najbolj cenijo lokalne in domače pridelke.
Oživili so kmetovanje
S tlakovanjem poti v turizem je hkrati oživela tudi kmetija. Potem ko je bil hlev več let prazen, so nazaj vzpostavil ovčjerejo, dodali govedorejo, imajo tudi prašiče, razširili so jato kokoši. »In kot posebnost je tudi to, da smo kmetija, ki redi slovenske avtohtone pasme. Vključeni smo v mrežo Ark kmetij. To pomeni, da imamo vsaj tri avtohtone pasme živali, ki jih tudi s tem ohranjamo oziroma oživljamo nazaj. Se pravi, to so pasme, ki so že skoraj izumrle, zato ker imajo ali manjšo mlečnost ali manjšo pridelavo mesa, ampak pašejo v to naše okolje. In tudi iz tega vidika so zanimive za turiste.«
Kot so za zanimivi čudoviti okoliški razgledi in seveda izleti. Drejc Karničar, ki izvira iz slovite gorniške družine, je ob koncu pogovora takoj ponudil izletniško idejo za našo ekipo.
»Priporočam Goli vrh na meji z Avstrijo. Tehnično čisto nezahtevna tura in najlepši razglednik nad našo dolino. Res lep pogled na komplet Grintavce, na Jezersko dolino, na Koroško, na Košuto, do Triglava vidite, tako da priporočam turo na Goli vrh.«
Fotografije: arhiv Šenkove domačije
