Ko pomislimo na samooskrbno arhitekturo, kjer njeni prebivalci iz narave črpajo vodo in energijo in poskušajo zadostiti ničenergijskim pogojem, nam najprej na pamet padejo majhne, mobilne ali na težko dostopnih mestih postavljene bivalne enote ali pa tehnološko dodelane hiše-stroji, ki na strehi ponosno razkazujejo sončne elektrarne.
Topla, enodružinska hiša v Savinjski dolini ni nič od naštetega. Je skromna v svoji porabi in bogata, a prav nič bahava v svoji arhitekturni govorici.
Ozka parcela na robu strnjenega vaškega naselja je zahtevala premišljeno zasnovo bivanja. Vsi dnevni in spalni prostori se odpirajo na polja in gozd na jugozadohni strani, proti naselju pa jo pred pogledi ščitijo servisni prostori in prostostoječa garaža. V hišo dostopimo po dolgi poti, ki nas vodi mimo garaže in večjega dvorišča, nato pa ob igrivo zasnovani plezalni steni do vhodnih vrat. Pot se nato nadaljuje še v notranjosti: na desni se nam odpirajo servisni prostori, na levi pa večji, zastekljeni bivalni del z razkošno teraso.
Nadstropni kubus je oblikovan v popolnoma neodvisni geometriji: s previsi in zalomi ščiti pritličje pred sončnimi žarki, z vdolbinami pa ponuja pokrite balkonske niše. Njegova fasada je v celoti oblečena v lesene letvice. Ta svojevrsten kubus se vidi že od daleč in daje vtis, da lebdi nad nevidnim pritličjem.
Za samooskrbo je poskrbljeno z izkoriščanjem strešne in talne vode, ogrevanjem preko toplotne črpalke in pridobivanjem električne energije s pomočjo fotovoltaike, postavljene na strehi obeh objektov. Zelo dobra toplotna izoliranost poskrbi za minimalne stroške ogrevanja, premišljena arhitekturna zasnova z zeleno streho nad delom objekta pa za preprečevanje poletnega pregrevanja. Hišo obdaja razkošen sadni in zelenjavni vrt, ki prav tako poskrbi za samozadostnost družine.
K iskrivosti hiše prida še velik bazen. V sodobnem času, tako podprtem s tehnologijo in pametnimi sistemi, namreč izbira med varčnostjo in razkošjem ni več potrebna.
Arhitektura: Matjaž Gril, Klavdij Kikelj
Fotografije: Boštjan Kikelj
