»Skupno v skupnosti. Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture« je naslov projekta, ki so ga v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje pripravili v Občini Brda. Njegova predstavitev bo 1. septembra ob 18. uri v Vili Vipolže.
Avtorji projekta arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar ter umetnostni zgodovinarki dr. Martina Malešič in dr. Asta Vrečko nam bodo v Vipolžah predstavili razstavo, ki so jo lani pripravili v slovenskem paviljonu v Benetkah, in dvojezično monografijo, ki je ob tem nastala, ogledali pa si bomo tudi kratek film režiserja Vida Hajnška, ki govori o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti zadružnih domov. Film bo za Brice še posebej zanimiv, saj je bilo nekaj izbranih primerov posnetih tudi v Brdih.
Dr. Bogo Zupančič, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, je projekt, ki raziskuje moč skupnosti, opisal kot zgled pri reševanju našega apokaliptičnega sveta: »V času globalnega segrevanja ozračja, vse večjega onesnaževanja in izčrpavanja našega edinega planeta, pretirane rabe naravnih virov ter uničevanja številnih rastlinskih in živalskih vrst, nenehnih in številnih vojnih žarišč, množičnih migracij, vse večjega razslojevanja in razlik med maloštevilnimi bogataši in vse številnejšimi reveži smo se, kljub vse večjemu razvoju tehnoloških možnosti, znašli na razpotju – kako se bomo razvijali naprej? Avtorji razstave prikazujejo zadružne domove, zgrajene v obdobju tik po drugi svetovni vojni, zadržano arhitekturo tistega časa, ko so se preživeli spraševali, kakšen naj bo novi svet, kako graditi boljši svet. Ni jim uspelo! Bo nam? Upam, da res! S tem Skupno v skupnosti posega v našo prihodnost kot družbeno-prostorski model, pa tudi kot zgled pri reševanju našega apokaliptičnega sveta.«
Od zgoraj navzdol
Slovenija se je na 17. mednarodni razstavi arhitekture La Biennale di Venezia, ki je potekala od maja do novembra 2021, predstavila z izjemno odmevnim projektom »Skupno v skupnosti. Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture.« Projekt gradnje zadružnih domov v Sloveniji in Jugoslaviji po letu 1945 je bil spodbujen s političnega vrha države, od zgoraj navzdol.
Zadružna domova v Cerovem in Medani.
Jugoslovansko zvezno akcijo gradnje zadružnih domov so z odlokom začeli decembra leta 1947 in v petih letih na območju celotne države z množično mobilizacijo ter prostovoljnim in udarniškim delom zgradili na tisoče zadružnih domov. Na območju Slovenije je bila načrtovana razpršena mreža 523 zadružnih domov, od teh je bilo v kratkem obdobju nekaj let zgrajenih več kot 350 stavb. Zadružni domovi imajo specifično arhitekturno tipologijo, katere značilnost je ustvarjanje notranjega javnega prostora, ki je pogosto osrednji prostor krajanov ter stičišče različnih dejavnosti: upravne, gospodarske in društvene. So ostanek velikega jugoslovanskega projekta gradnje zadružnih domov v času povojne rekonstrukcije in splošne družbene modernizacije.
Zadružna domova v Humu in Fojani.
Dr. Martina Malešič, arhitekturna zgodovinarka in soavtorica razstave, na primer pove: »Zadružnih domov po krajih in vaseh običajno ne opazimo takoj. Zaznavati jih začnemo šele, ko postanemo nanje pozorni. Razlog ni v njihovi majhnosti, ravno nasprotno, običajno so največje hiše v naselju, ki stojijo na glavnem trgu, ob prelomu ceste, ob pomembnem križišču. Nimajo pa prepoznavnega, močnega izraza, ki bi jih ločil od okoliškega tkiva. Običajno so le večja hiša, skorajda arhetip velike hiše. Zadružni domovi so v svoji podobi skorajda anonimni, ne govorijo ne o avtorskem arhitekturnem izrazu in ne o identiteti kraja. Ravno v njihovi anonimnosti verjetno leži eden od razlogov, zakaj so v večini primerov preživeli 70 let, zakaj so jih ljudje vzeli za svoje in niso čutili potrebe, da bi jih kljub drugemu političnemu sistemu, vrednotam in slogovnim obdobjem izrazito spreminjali ali odstranjevali moteče elemente. Kljub svoji anonimnosti pa niso nastali naključno, samoraslo, temveč iz temeljitega razmisleka o njihovi prostorski prisotnosti, umestitvi v kraj, namembnosti, organizaciji prostora (sledeč določeni programski shemi) in o njihovem oblikovanju. Zadružni domovi so bili arhitekturni projekt.«
Prireditveni dvorani v zadružnih domovih Hum in Medana.
Blaž Babnik Romaniuk, arhitekt in kurator razstave, še doda: »Zadružni domovi so se začeli z močno, organizirano akcijo, ki je kot eksplozija omogočila vzpostavitev številnih gradbišč in postavitev stotine stavb. Akcija je po treh letih zamrla, a gradnja zadružnih domov in predvsem njihova uporaba sta se nadaljevali do danes. Postavljenih je bilo več kot 300 domov, ki v večini še vedno delujejo. To izkazuje vzdržljivost arhitekture oziroma vzdržljivost uporabe domov. Ta je več kot le posledica materialnosti in oblikovanja samih stavb zadružnih domov – je tudi posledica prepleta načina financiranja, gradnje, načrtovanja, umeščanja, lastninjenja, upravljanja in uporabe. Uspešnost projekta gradnje zadružnih domov ni v ohranjenosti stavb sedem desetletij po zgraditvi, temveč v njihovi vpetosti v skupnosti in sedemdesetletni skrbi zanje.«
Prostori zadružnih domov so še vedno živahni.
Vabljeni torej 1. septembra ob 18. uri v Vilo Vipolže!
Razstavo so kurirali: arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar ter umetnostni zgodovinarki dr. Martina Malešič in dr. Asta Vrečko. Komisar je bil Matevž Čelik Vidmar, producent Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO), asistent komisarja Nikola Pongrac.
Več: MAO
Fotografije: Jana Jocif/ MAO
