Na vrhu vasi Hrib - Loški Potok, kjer potohodca skrivnostno pozibavanje vej in zgodnje oglašanje ptic vabita v darežljivi gozd, sta si na čistini na 840 metrih nadmorske višine pred dobrima dvema desetletjema zgradila hišo Lidija in Peter Knavs.
Že ob cesti kroglasto oblikovani pušpani, panešpljice, javorji in okrasne trave kakor balerine poplesujejo v živobarvnih oblekah. Pot prek dovoza se blago vzpenja do ravnega platoja, ki je umetelno tlakovan, nato se zoži v stezico, ki se vije ob hiši in manjšem ribniku, na drugem delu pa prehaja v prostrano zelenico, ki tke vez med hišo, lesenim paviljonom, drvarnico, sadovnjakom in zelenjavnim vrtom. Velika travnata površina je namerno nedotaknjena, da vrt diha in ponuja razgled iz dnevne sobe in iz paviljona na okolico. Rastline lastnika zasajata ob robu, grede pa obrobita s kamnitimi ploskvami iz narave. S tratne ravnice in gredic, ki se ozirajo proti zahodu, se ponuja tudi čudovit razgled na grič Tabor z baročno župnijsko cerkvijo sv. Lenarta z letnico 1670.
Le kdo bi verjel, da sta se zakonca sprva branila vrta. »Peter je bil šofer in večno na poti, meni pa niti na kraj pameti ni padlo, da bi imela vrt, saj sem prej živela v bloku. Vendar ko sem zagledala košček svoje zemlje, se je nekaj v meni premaknilo,« pripoveduje Lidija.
Kakor hitro sta z možem pričela graditi hišo, je že posadila prvo solato, razno drugo zelenjavo, sadno drevje in nekaj rož. Sprva je sadila čebulnice in enoletnice. Potem sta zakonca začela s trajnicami širiti vrt in čez zimo uvidela, da je okolica skozi okno videti pusta in da bi bilo lepo, če bi s pogledom lahko pobožala zimzelene grmiče in drevje. Že naslednjo pomlad sta pričela okoli hiše zasajati drevnino. Smreke in breze sta prinesla iz domačega gozda, kjer so ju navdihnile tudi mogočne skale, te je Peter s traktorjem in vitlom spravil iz zemlje in tudi po tono in več težke skale umestil v okolico hiše. Možnosti za izražanje sta imela na pretek, ker je parcela velika, saj meri kar dva hektarja. Tako sta dan za dnem, leto za letom po malem kaj dodajala. In to še vedno počneta.
Plod lastne domišljije in spretnosti
Ponekod nas po vrtu vodijo izvirno oblikovane poti iz tlakovcev in skal, drugod se sprehajamo po širokih tratnih poteh, ki polagoma vodijo po hribu navzdol, vse do velikega ribnika, v katerega se steka potoček. Najzahtevnejši del pri ribniku je bil polviseč teren. Peter je vse leto tja navažal skale, da je naredil podnožje. Potem pa je šlo lažje. Izkop, varjenje folije, mehanizacija … spretni lastnik vrta je poskrbel za celoten gradbeni postopek. Soproga ga pohvali, da je izjemo spreten pri delu z raznimi materiali, zlasti kamnom in lesom. »Tlakovanje, večina pohištva, pergole, ptičje hišice, vse to je njegovo delo,« našteva Lidija.
Najnovejša pridobitev na vrtu je poletna kuhinja, ki je nastala tudi zato, ker sta lastnika vrta ogromno zunaj. V njej si zjutraj rada skuhata kavo, posedita in občudujeta imeniten razgled.
