Na Veliki planini so zimski dnevi še posebej čarobni, sploh če jih preživljamo v družbi najdražjih v eni od tipičnih brunaric s pogledom na alpske vršace in kulturnozgodovinsko pastirsko naselje. Obiskali smo kočo Vetrnice, ki na zunaj ohranja tradicionalno podobo, medtem ko je njen interier prenovljen za sodobno rabo.
Koča Vetrnice se nahaja v turističnem delu Velike planine, ki ga je v 60. letih prejšnjega stoletja začel razvijati arhitekt Vlasto Kopač, Plečnikov učenec in sodelavec. Zaščita in razvoj turističnega dela Velike planine je bil njegov življenjski projekt vse od leta 1935, ko je kot študent poletje preživel med pastirji. Nenavadna pastirska arhitektura ga je očarala, zbiral je etnografske predmete tega območja in je kot borec za ohranitev čim bolj prvobitne podobe Velike planine vse življenje bedel nad to edinstveno naravno in kulturno dediščino.
Stroga pravila obnove
Koče so danes spomeniško zaščitene, zato je tudi prenova koče Vetrnice morala slediti strogim pravilom. »Te koče so bile včasih namenjene sindikalnemu turizmu. Bile so slabe, neopremljene. Moja koča je bila zelo zanemarjena, tako da je bilo treba vse obnoviti. Se pravi kočo dvigniti, očistiti, narediti nove tlake, skratka, cela in celostna prenova,« pove lastnik Tomaž in dodaja, da tipična zunanja oblika koče zelo narekuje tudi oblikovanje notranjosti.
»Ja, s tem smo bili zelo omejeni, ampak po drugi strani pa sam zelo cenim to arhitekturo. Tudi to specifiko Velike planine, da ne dovoljuje drugačne gradnje. Omejitev je bolj ali manj prostorska. Gabariti morajo biti taki, kot so. Koče so podbite. To pomeni, da je tukaj zelo malo ravnih površin, kar posledično pomeni tudi, da potrebuješ rokodelce. Večino del na obodih v sprejemnih prostorih je rokodelsko delo, treba je imeti prave tesarje, ki znajo loviti različne kote.«
V Kamniku je le nekaj podjetij, ki znajo prenavljati koče in razumejo tradicionalnost oziroma specifike teh koč, pove Tomaž. Druga težava je časovnica, saj so dobri mojstri po navadi zasedeni in jih je treba čakati. Tretja ovira, ki jo je pri takšni prenovi treba vzeti v zakup, pa je logistika. Zaradi varovanja narave in kulturne dediščine je promet tukaj zelo omejen. Občina izdaja dovolilnice, za katere pa mora dati soglasja tudi pašna skupnost. Vse to zahteva svoj čas, zato mora obnova potekati počasi in z »andahtjo«, kot bi rekli domačini, pa tudi cenovno je vse skupaj dražje.
»Absolutno. Precej dražje, kot če bi delali v dolini. Ker pol službe gre že s tem, da prideš gor in dol. Plus tukaj se ne moreš nič znajti. Tukaj moraš pač vse imeti s seboj. Če nimaš, greš lahko dol in prideš naslednji dan. Potem ni vode. Kup izzivov je,« nadaljuje Tomaž, ki je k obnovi pritegnil tudi arhitektko iz kamniškega biroja Atrakcija Mojco Hribar. Zaradi spomeniških omejitev je imela sicer precej zvezane roke, kljub temu pa ji je zaradi svojega odličnega čuta za obnovo stare arhitekture uspelo odlično sodelovanje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine. »Kakovostna obnova hiše je z vidika arhitekta še bolj zahtevna kot delati nekaj iz nič. Ker je pač treba vse obnoviti, treba je dodelati star način gradnje, poskrbeti za nove standarde izolativnosti, hidroizolacije, povezati vse sisteme v hiši s čistilno napravo zaradi varstva narave. Arhitekt ima s tem veliko dela,« se strinja Tomaž.
Lokalni materiali za avtohtono notranjost
Notranja oprema brunarice je bila v nadaljevanju zaupana industrijski oblikovalki Nini Mihovec iz studia Wilsonic Design. Glavno vodilo za izbiro materialov je bila sama okolica objekta, na Veliki planini se tradicionalno uporablja slovenski les, poleg tega pa še kamen in keramika, ki sta poskrbela, da je videz koče čim bolj avtohton.
»Osnova naj bi bila čim bolj nevtralna oziroma večna. Naravni materiali in materiali, za katere vemo, da bodo odgovarjali estetsko, vizualno dalj časa. Tako da v tem primeru smo uporabili zelo osnovne sive betonske površine, svetel les pa črne detajle za akcent,« pove oblikovalka in nadaljuje z opisom notranjosti: »Hiša ima okoli 50 kvadratov, kar pomeni, da je majhna. Ko vstopite, je na desni strani WC, toaleta z umivalnikom. Na levi strani je shramba, kjer so vse potrebščine, hladilnik, obešalnik in podobno. Potem pridete v glavni prostor, ki je relativno prostoren. Nadstropje je povezano s stopnicami, tam so 4 postelje. Spodaj je še ena spalnica in levo od nje je kopalnica s tušem. Potem pa so vrata, skozi katera pridemo do drvarnice, ki je preurejena v preprosto savno.«
Voda se zbira s strehe
Kanalizacije na Veliki planini ni, zato predpis veleva, da je treba vsako hišo priklopiti na malo čistilno napravo. Občinska komunalna služba te čistilne naprave dvakrat na leto izprazni in tako poskrbijo za ohranitev čiste narave. Tudi vodovoda ni. Voda se lovi s streh in skozi žlebove steče v zalogovnike, kjer se filtrira.
»Elektrika pa je. Elektriko so napeljali v sklopu celotne elektrifikacije Velike planine. Zdaj se elektrificira tudi pastirsko naselje,« pravi Tomaž in doda, da je elektrika tudi glavni energent za ogrevanje prazne koče. Ko so v njej prebivalci, pa seveda uporabljajo kamin, ki notranjost brunarice naredi še posebej toplo in prijetno – kot naročeno za sproščeno preživljanje nepozabnih romantičnih trenutkov in ustvarjanje lepih spominov.
Fotografije: www.velikaplanina.si, Aleš Robič
